Ljubezen do
puščav se je rodila v meni že pred mnogimi leti. Prvič sem se z njo srečala v
Tuniziji, ko sem prvič zajahala kamelo in se potepala tri ure po tunizijski puščavi.
Ježa je nudila zanimivo spoznavanje kamele kot živali in njenega okolja, torej puščave.
Ko sem se odločila za križarjenje po Nilu, sem izbrala pred tem še celodnevni
izlet v puščavo, kar je pomenilo še bolj pristno spoznavanje. Domačini so nas
zapeljali za cel dan v njeno notranjost in nam jo poskušali predstaviti. Brez ježe
kamel seveda spet ni šlo, smo pa lahko posedeli z beduini in se od njih učili o
preživetju v neizprosnem okolju. Tudi opravljanje male potrebe je lahko
zanimiva izkušnja v takšnem kraju. Kje se skrivata takrat varnost in zasebnost? Hihi. Domačini so nam pokazali fatamorgano, kar je
bilo še bolj fascinantno. V Peruju sem videla puščavo Atakamo in Nazco, kako se
razprostirata iz notranjosti do obale Tihega oceana in obiskala pravo oazo v
puščavi Huacachino, kjer sem prvič videla, kako se da deskati po sipinah.
Vse
puščave so mi nekaj pokazale in me naučile, ampak izkušnja z Dolino smrti me je
obdarila tudi z bogatimi fizičnimi ter duhovnimi izkušnjami. Brez dvoma je
vstopila vame in se usidrala globoko v moj spomin ter ostala v telesu in
zavesti. Bila je preprosto magična. Nikoli si nisem mislila, da me bo tako
navdušila in da bo predstavljala enega mojih osebnih vrhuncev potovanja po Zahodu ZDA,
poleg pešpoti doDelicate Archa, o kateri sem že pisala. Verjetno predstavljajo vrhunce
vsakemu popotniku: Monument Valley, loki, peščenjaki narodnega parka Arches, lepote
parkov Zion in Bryce, malo bolj severno pa tudi narodni park sekvoj in narodni park Yosemite.
Nedvomno so to vrhunci, tudi moji, ampak izpostavljena dva sem doživela pač zelo
fizično in psihično.
Puščava
Mojave, ki je velika približno 122.000 km2,
je najmanjša med severnoameriškimi puščavami, hkrati pa najbolj suha. Leži
na jugozahodu ZDA in je del Kalifornije, Nevade, Arizone in Utaha. Dolina smrti (7,800 km2)
predstavlja njeno najbolj vročo točko. Zemljevid z zanimivimi postanki
si lahko ogledate v tem viru: https://npmaps.com/wp-content/uploads/death-valley-printable-map.pdf
Tokrat želim predstaviti svoja
doživetja, povezana z dojemanjem puščave, s prenočevanjem v njej (v drugem
delu), podnebne skrajnosti, zanimivosti, ki so povezane z glasbeno skupino U2
in s kultnim filmom Star Wars ter prizorišči iz Doline smrti. To je tudi
fotografski raj in»skrivna« lokacija
avtomobilske industrije.
A pojdimo povrsti. Naša vstopna točka
je bila Dantes View, razgled na Dolino smrti, ki je dobil ime po
italijanskem renesančnem avtorju Božanske komedije, seveda z razlogom.
Vremenske razmere tega področja so kot neke vrste Dantejev pekel, ki je iz
devetih koncentričnih krogov.
Klinite na sliko za ogled v večjem formatu.
Prva zanimivost, ki sem jo izvedela od
vodnika Janka, je bila, da imajo v Dolini smrti največ težav z nepoučenimi
turisti, ki mislijo, da se lahko kar tako zapelješ v Dolino in če opaziš kaj
lepega, se lahko ob cesti kjerkoli ustaviš. No, ustaviš se lahko, ampak
zgodba se potem tudi konča ali bolje rečeno začne: ker boš potreboval reševanje.
Ceste so vozne le po samem vozišču, čim zapelješ na njen neutrjen rob, se ne
moreš več izkopati iz peska, pnevmatika se ob tvojem naporu, da bi se vrnil
na cesto, dobesedno globoko zakoplje v pesek. Tvoja rešitev je lahko le vlečna
služba. Nanjo boš pa lepo čakal na grozljivi vročini, pa še plačal boš verjetno
kar mastno. Da je to res, smo na lastne oči videli, kako je nek ferarri obtičal
ob cesti.
So pa ceste prava paša za oči: neskončne
kačje vijuge vseh barv, vmes gledaš v fatamorgano, v lebdeče dele ceste, včasih
pa te nenadoma prehiti z veliko hitrostjo vozilo, ki se ga ne da prepoznati.
Tam namreč preizkušajo najnovejše modele vozil avtomobilske industrije. Testirajo
marsikaj, od vpliva skrajnih temperatur na vozilo do vseh drugih pomembnih informacij
za proizvajalce vozil, saj si lahko dajo duška na neskončno dolgih in praznih cestah.
Da teh prototipov novih modelov avtomobilov ne bi mogel poslikati in deliti
svojega veselja na socialnih omrežjih, so vozila prelepljena s posebnimi nalepkami,
ki izkrivijo njihovo pravo podobo. Meni je bilo fascinantno, da sem videla kar nekaj takih
vozil, žal jih nisem uspela poslikati, ker so hitro zapeljala mimo nas, lahko pa z
vami delim nekaj slik s spleta, viri so pripisani.
Med potjo smo zagledali posebna
drevesa, tako imenovano Jozuetovo drevo (lat. Yucca brevifolia). Morda
vam bo bolj znano, če vas spomnim na naslovnico album skupine U2, in se imenuje
TheJoshua Tree. Nekateri oboževalci še danes hodijo iskat prav to drevo,
ki po 200 letih življenja v puščavi obležalo na tleh, mesto snemanja je označeno z
betonsko ploščo v bližini drevesa. Drevo in podobe iz Doline smrti so uporabili
tudi za odrsko ozadje 30. obletnice izida albuma The Joshua Tree na
koncertu leta 2017.
Peljali smo se tudi mimo enega od
zaselkov Šošonov, ameriških staroselcev.
Prvo pravo vročinsko srečanje s
puščavo je bilo po vaji na Dantejevi razgledni točki šele v kraju, ki se
imenuje Badwater, kar pomeni slaba voda, in je trajalo le 10 minut. Seveda je
bilo že od jutra grozljivo vroče, ampak to smo pričakovali. Jasno nam je bilo,
da so v našem klimatsko ohlajenem kombiju sanjske razmere, lepo hladno, zunaj
pa je pekel. Teorija nam je bila jasna, od zadnjega izstopa iz kombija pa je
minila kakšna ura, zato smo izgubili stik z realnostjo.
Vodnik napove najnižjo točko Doline
smrti, to je 85,5 metrov pod morsko gladino: Badwater.
Gre za soline v puščavi. Voda, ki so jo ljudje tu popili, ko so prečkali puščavo,
je bila zanje seveda pogubna, saj je polna strupenih spojin, kovin. Vodnik nam
sporoči: »Tu se bomo ustavili za 15 minut.« Mi zajamramo: »Kaj? Samo 15
minut??« Njegov kratek odgovor se glasi: »Ja.« Mislimo si svoje in izstopimo.
Dobro, no, verjetno nas čaka še veliko ogledov, že ve, kaj govori, naj mu bo.
Hihi. Ko smo stopili iz ohlajenega kombija, smo misili, da nas bo zadela kap.
Ja, vem, tudi vam bralcem je jasno, da je bilo abnormalno vroče, ampak
verjemite, ne morete si predstavljati, kako vroče. Nikoli prej in nikoli
pozneje nisem tega podoživela. To je takšna vročina, da ne veš, če je to sploh
še vročina, če te hoče celo zebsti, če je kaj narobe s tvojim telesom, če si
sploh na tem planetu. Imela sem občutek, da je zrak 10-krat bolj gost, da se
gibljem najverjetneje po Luni, ne po Zemlji. V rokah držim kamero in se spomnim
besed vodnika: »Pazite na kamere, v tej neizmerni vročini se začnejo kvariti in
odpovedovati. Poslikajte in takoj pospravite aparat, zaščitite ga.«
Da je ta
kraj nekaj posebnega in dobesedno nevaren, opozarja tudi poseben znak, na
katerem piše: STOP, ekstremna vročina, odsvetujemo hojo po tem področju po
10. uri. No, mi smo hodili tam sredi popoldneva. Ja, ni kaj dodati temu. Po
desetih minutah smo prekuhani prileteli nazaj v kombi. Vodnik pa hudomušno: »Že
ste nazaj?? Dal sem vam 15 minut za ogled, pa ste rekli, da je premalo!« Mi se
kislo nasmehnemo in zahtevamo: »Zaprite hitro vrata in pojačajte že to
klimo!!!« Sledil je smeh. Začeli smo slediti prikazu temperature v kombiju.
Začelo se je pri 122 ⁰F/50 ⁰C, nato pa je samo še raslo. Vrhunec smo doživeli
čez kakšnih 20 minut, ko smo prispeli v mini turistični center. Dolina smrti je
tega dne leta 2018 dosegla svoj rekord 133 ⁰F ali 56,1 ⁰C. V mesecu juliju so
namerili 21 dni zapored 120 ⁰F/48,8 ⁰C ali več. Štiri
dni zapored pa 127 ⁰F, mi bi rekli 52,7 ⁰C.
V tej divji vročini smo se nato podali
na pot po razbeljenih cestah, ki so levo in desno obdane s skalami ali pa z
neskončno puščavo. Kmalu izvemo, da smo sedaj v t. i. Zlatem kanjonu (Golden
Canyon).
Če ste kdaj gledali kultni film Vojno
zvezd (Star Wars), izvirno trilogijo iz 70. in 80. let ali nadaljevanja, vam
morajo biti te slike vsaj malo znane.
Slike, ki prikazujejo glavne osebe in
filmsko sceno niso moje, vire sem pripisala na koncu objave. Če ste kaj potovali po Tuniziji,
ste tudi tam verjetno slišali za določena filmska prizorišča ali jih videli. Če te zanima več, si oglej ta video.
Prizor s snemanja, dva robota, gre za filmsko
prizorišče, ki se v stvarnosti imenuje Dante's View (glej moj zapis zgoraj):
Prizorišče iz Zlatega kanjona, odlomek iz filma:
Nedaleč stran se nahajajo tudi sipine
imenovane Mesquite Flat Sand Dunes in so zaželen objekt fotografiranja, sploh v
kombinaciji z izjemnim nočnim nebom, saj v Dolini smrti nebo ni svetlobno
onesnaženo. Ne samo to, noči so lahko tako temne, da je to edini kraj na svetu, od koder je možno opazovati določena nebensa telesa Po lestvici Mednarodnega združenja za temno nebo je Dolina smrti na prvem mestu na svetu. Jaz sem doživela Dolino smrti ob polni luni, kar je spet posebna situacija. Luna je tako močno sijala, da sem lahko občudovala najbližjo okolico v posebnem soju.
Komentarji
Objavite komentar