V prvem delu sem pisala, kako sem
preživela enega od svojih najbolj vročih dni v Dolini smrti in kako rada imama puščave.
Kaj sploh predstavljajo? Že od Biblije dalje simbolizirajo prostor, kjer je
možno spoznati samega sebe, so neizprosen prostor, kjer je človek preizkušan. A
če preizkušanje dobro prestaneš, lahko doživiš bogato transcendenco. Svoj jaz
lahko šele zares spoznaš, ko si končno gol, razgaljen sam pred sabo in ti ni
potrebno igrati nobene vloge, samo opazuješ se. Kaj si? Kaj bi rad bil? Sanje
in cilji se ti končno lahko pokažejo bolj jasno, bolj vidiš, kaj je dejansko
pomembno, in si bolj iskren sam s sabo. Puščava pusti dihati, ti odpre
neskončen prostor, te ne omejuje. Mogoče se izgubljeni tu še bolj izgubijo, ker
ponuja preširok prostor … Poleg tega puščava molči, zato si se prisiljen
pogovarjati s seboj.
Popotniki si jo bodo zagotovo
zapomnili po nenormalni vročini ali pa belini … ampak to je samo ena plat,
fizična. V sebi skriva Dolina smrti marsikaj. Veliko ljudi iz centralne Amerike
je nekoč sanjalo o Kaliforniji, o lepšem življenju in so pri tem morali skozi
puščavo, tudi skozi Dolino smrti. Seveda je ime dobila ravno po tem, da je tam
umrlo veliko ljudi na poti k svojim sanjam. Absolutno si ne predstavljam, da bi
jo prehodila peš. No, danes že, ob spremstvu kakšne vrhunske ekipe, ki bi
skrbela za moje zdravje (morda bi celo imeli prostor s klimo) in z gajbami vode
za cel teden, ampak nekoč, z nekaj čutarami … in četudi bi hodila le ponoči ob
siju zvezd, tudi ponoči je 37 stopinj!
Dolina smrti drži svoj rekord s 56,7
stopinjami kot najbolj vroč kraj na svetu. Mi smo jo doživeli ob skorajšnji
potrditvi rekorda: pri 56,1 stopinjah (2018). Ni besed za to vročino. Povprečno
smo spili v dolini 5–7 litrov vode na dan na eno osebo. Ne predstavljam si, da lahko
toliko spila doma, niti v vročini. A tam? Še to se je zdelo malo. Puščava hvala
bogu ni posejana s hoteli, temveč obstaja nekaj možnosti za prenočevanje in vse
se zlijejo z okolico. Mi smo imeli rezervirane sobice v zelo majhnem zaselku
Stovepipe Wells Village, v lično urejenih kontejnerjih. Poleg živijo tudi
staroselci, nekateri v bivalnikih, drugi v avtodomih. Daleč naokrog nobenega večjega
mesta, nič potrošniškega prestiža, kar dodatno poveča in ohrani mističnost tega
posebnega kraja na Zemlji. V sobi nas je na mizah čakalo tudi zanimivo gradivo
o Dolini smrti in kraju prenočevanja, na stenah pa so bile izobešene risbe,
kako preživeti v puščavi. Klikni na sliko, da si jo lahko ogledaš v velikem formatu.
Vročina nas
je tega dne posebej izčrpala in komaj sem čakala samo eno: da sem malce sama,
da se stuširam, da se ohladim in pridem k sebi, čeprav smo bili drugače izredno
simpatična popotniška skupinica in smo se radi družili. Dobila semsobo na koncu kompleksa, zadnji
sobica, na samem, stran od drugih, obrnjena proti sončnemu zahodu, s pogledom v
veliko širno puščavo, za nami pa so se dvigale gore … Najprej sem si oprala
bluzico, nato postavila stol zunaj pred sobico, se usedla in uživala v »ubitačni«
večerni vročini.
Srkala sem čaj in nato še eno juhico z gobicami iz vrečke. Zakaj
takšna kombinacija? Ker sem po 7 litrih čiste vode bila sita te tekoče
enoličnosti. V 20 minutah je bluzica posušena, moj fotoaparat pa poln slik
sončnega zahoda … Uživam in si mislim … wow, kako je tu lepo, sanjsko, polna
sem veselja, pozitivnosti, miru, sreče. Nato se grem malo ohladiti v sobico,
tuš, ponoči spet ven. Ko stopim iz sobe, sem znova dobesedno šokirana, kako je
vroče. Kako sem lahko to pozabila že po enem tuširanju in kratkem brkljanju po
sobi? Vame buhne vroč zrak, tudi ponoči je 40 stopinj ali več. V japonkah in
spalni lazim ponoči po puščavi, sama, vsi v sobah, nikjer nikogar. Občudujem polno
luno in fotografiram okolico, dokler se ne zavem, da sem res do konca trčena.
Zakaj? Ker sem tako prepričana, da se mi ne more nič zgoditi, ker sama in brez
svetilke, samo v soju lune, lazim okoli po puščavi in bi lahko v japonkah
stopila na kačo ali škorpijona … :D Gre mi na smeh, kako neodgovorno se obnašam, netipično zame – ampak zaupam
vesolju. J
Dobro, grem spat. Zjutraj moram biti
nared za odhod že pred 7.00, torej se odločim, da bo to odlična spodbuda za
fotografiranje sončnega vzhoda, jupiiiiii.
In res, sonce se je pravkar pokazalo,
to je zdaj že tretji obraz narave, v kateri sem prenočila. Fotografiram puščavo
pred sabo, fotografiram goro za nami in igro svetlobe v vseh možnih pravljičnih
kulisah.
In še zmeraj je vse tako tiho in
mirno. V Dolini smrti sem z vso svojo bitjo čutila tisto tišino. Tam sem se
prvič zavedla, kaj je tišina, očitno je nisem »slišala« že izredno dolgo, čisto
možno, da celo prvič v življenju. Tam sem se zavedla, v kakšnem hrupu živim
doma, čeprav živim na obronku mesta in tako rekoč v naravi, žal pa preblizu
avtoceste (ca. 330 m). Tišina Doline smrti je tišina te vrste, ko slišiš, kako
dihaš, čeprav nisi zadihan, ko postane tišina kričeča, ko skorajda slišiš bitje
svojega srca. Drugič sem se s prav takšno tišino srečala še v Utahu, ko sem
prispela do znamenitega lokaDelicate Archa.
Ko
se zgodaj zjutraj vozimo skozi puščavo in jo počasi zapuščamo, ima naš odličen
vodnik Janko pravo mašo. Opozori nas na pomen dobrote ljudi, na skromnost, na
poštenost, na to, kaj pomeni ta puščava, kako so člani benda U2 dobili navdih
za album, ki jim je poneselpotem ime v
svet in kako so tu posneli video in kako nismo mogli pozabiti te puščave. V
kombiju smrtna tišina, vodnik me opozori, glej, Gabi … glejte vsi! V puščavi se
pojavi skrivnostna meglica … in vodnik spusti iz zvočnika pesem skupine U2 Where
The Streets Have No Name (poslušaj začetek, povsem se ujema z opisanim
trenutkom, glasba je sposobna upodobiti ozračje tistega trenutka z meglico). Če
boš pa gledal posnetek še naprej, pa boš videl tudi v videu našo pot, ki sem jo
poslikala in na kateri smo doživeli to čudovito izkušnjo.
Ob vodnikovih globokih besedah in
pesmi sem bila res ganjena. Seveda je vedel, kaj govori, na kaj nas je želel
opozoriti, da ne spregledamo. Zaveš se čudeža življenja, svoje majhnosti in
veličine hkrati, povezanosti z naravo, mogočnosti narave in čarobnosti megle,
ki je to posebno ozračje pomagala soustvariti, da sem se naježila. Spreletavanje
naelektrenosti telesa je trajalo vsaj tri minute. Imela sem občutek, kot da se
bom ježila brez konca in kraja. Da, prav zato se je lepo podati nekam na pot,
kamorkoli, da doživiš kaj takega.
Vračam se k U2. Bend je album Joshua
Tree izdal leta 1987 in je postal eden od najbolj prodajanih albumov vseh
časov, 2017 so praznovali 30. obletnico albuma. Če smo priče v izvirnem videu
skladbe Where The Streets Have No Name temu, ko igra bend na vrhu stavbe
v Los Angelesu in ga spodaj na ulicah poslušajo oboževalci, policija pa se
hiti, da bi aretirala člane benda, so člani U2 tokrat isto pesem prenesli v povsem drugačno pokrajino. In neverjetno, kako se sporočilo pesmi zlije tudi s
sporočilnostjo Doline smrti, ker tam ulice res nimajo imena in si tam res lahko
NIČ ali VSE, saj si osvobojen vsega, kar bi te lahko omejevalo, si samo ti. Čeprav
je besedilo prvotno nastalo zaradi občutka delitve ljudi glede na vero in
dohodek v različnih ulicah Belfasta, na Irskem, in si je pevec Bono želel, da
bi obstajal nek kraj, kjer med ljudmi ne bi bilo nobene delitve, temveč bi se
družili brez predsodkov kot na kakšnem odličnem rock'n'roll koncertu. Zanimivo
pa je, da besedila ni pisal na Irskem, temveč v Etiopiji, kjer se je zavedel te
želje po ulicah, ki nimajo imena, ker to ni pomembno, ker smo vsi enaki, smo
ljudje. Pravi, da je poskušal »skicirati« ta občutek, zato ga je uglasbil. Torej
ni prav nič presenetljivo, da sem bila ob poslušanju pesmi, pogledu na meglo v
Dolini smrti in ob vodnikom čustvenem nagovoru tako naježena in ganjena – res
ni presenetljivo.
Nekateri oboževalci še danes hodijo iskat Jozuetovo
drevo, ki preživelo svojih 200 letih življenja in leži zdaj v puščavi, mesto
snemanja je označeno z betonsko ploščo v bližini drevesa.Uporabili so ga za naslovnico albuma, drugače
pa so se člani benda U2 slikali za naslovnico pred pobočjem gore, ki se imenuje
Zabriske Point. Jaz sem se povzpela na del pobočja in ga poslikala. Njegova
posebnost je to prelivanje različnih nians rjave barve, od belkaste, do rumene,
rdečkaste in rjave. Zabriske Point je tudi ime filma iz leta 1970, filmsko
glasbo pa so napisali člani skupine Pink Floyd. In še ena zanimivost: filozof
Michel Foucault je mukotrpno potovanje po teh krajih leta 1975 poimenoval za
največjo izkušnjo svojega življenja. Ta lokacija je bila uporabljena tudi za
predstavitev površine Marsa v filmu Robinson Crusoe na Marsu (1964) ter kot
filmska lokacija za film Spartacus (1960).
Moje fotografije:
Tako se je
naša ekipa, z bogatimi vtisi in z doživetjem, ki bo ostalo zapisano v nas za
vedno, zapeljala v popolno nasprotje. Ob izhodu ceste smo zagledali prvi znak
moderne civilizacije, znak z napisom: Las Vegas. Zavili smo desno in kmalu
doživeli popolnoma drugačen svet.
Priporočam v branje še en odličen
zapis doživetja puščave, s katerim se lahko poistovetim: zapis Olge Kolenc na
pozitivke.net, četrtiin peti odstavek besedila s podnaslovomPuščava
Mesquite Flat Sand Dunes.
GABRIELA
ZVER
Vse fotografije so moje, razen
spodaj navedenih, navajam vire/photo credit:
Komentarji
Objavite komentar