Na lastne oči sem videla in potem tudi slišala potrditev naše vodnice Martine Orehek, da islandske mamice dojenčke puščajo kar na vrtovih, da spijo na svežem, hladnem zraku, saj jim tako utrjujejo imunski sistem, otroci bodo zdravi in lažje bodo ponoči spali. Verjetno se takoj vprašate, je to varno? Da, na Islandiji je. Seveda kuka mamica skozi okno k dojenčku, ko opravlja kakšno gospodinjsko opravilo, ve pa, da ga lahko pusti na vrtu, ker je to zanj dobro in tudi varno.
Na njihovo skromno bogatost kažejo tudi imena oziroma odsotnost priimkov in odnos do dela, poklicev. Islandci imajo načeloma le ime in potem dodajo še priimek, da se ve, v katero družino spadajo ter h kateri veji sega njihovo družinsko drevo. Imajo torej ime in potem dodajo: sin ali hči tega očeta. Poglejmo ime slavne pevke Björk. Za Islandce je samo Björk. Če kdo še zmeraj ne ve, kdo Björk je, bo dodala: sem hči Guðmundurja, po islandsko: Guðmundsdóttir. Njen oče pa je Gunnarjev sin, torej: Guðmundur Gunnarsson. Vsi se med seboj tikajo, nikoli ne uporabljajo besed: gospod, gospa, ker so vsi ljudje enakovredni, ne glede na status, spol, leta. A ni to lepo?
Morda si Slovenci težko zamislimo, da bi npr. kakšen direktor policije, profesor ali zdravnik popoldne za dodaten zaslužek vozil avtobus, prevažal turiste. Njim to ni tuje. Veliko jih sprejme dodatno delo. Ne zato, ker jim plača ne bi bila dovolj. Življenje na Islandiji je drago, malo jih je, posledično vse več stane, Islandija je geografsko daleč od prve sosednje države, hkrati pa si želijo imeti veliko novodobnih dobrin: najsodobnejše telefone, vso računalniško kramo in tehnologijo, zato jim ni nerodno za kaj takega oddelati nekaj popoldanskih ur. Vse te zanimivosti smo izvedeli kar od našega voznika po Islandiji in slovenske vodnice, ki nekaj mesecev na leto živi v Islandiji.
Verjetno se bralec potopisa sprašuje, kje je predstavitev lepot te dežele? Kako?! Saj so ljudje pomemben del dežele, prav te informacije so se mi poleg lepot države zdele ključnega pomena, predstavljajo nova spoznanja. Slike lepih pokrajin lahko najdeš po spletu, tudi vse podatke, toda osebno doživetje Islandije, je osebno doživetje. Značaj ljudi oblikuje narava pogosteje, kot si predstavljamo. Ni naključje, da živijo najbolj glasni, energični ljudje bližje ekvatorju in vročim krajem, zadržani, tišji pa bližje severnemu in južnemu polu. Narava v Islandiji je krasna, a tudi neizprosna, zahteva trdoživega človeka, takšnega, ki zna živeti tudi sam, Islandca. Najlažje je živeti v Reykjaviku in v njegovi okolici, pa verjetno v Akureyriju na severu, ki velja za drugo največje mesto z 18.000 prebivalci.
So pokrajine, kjer mnoge kilometre ni nobene hiše. Odsotnost človeka kaže, da gre za kraje, kjer človek ne bi mogel poskrbeti zase ali preživeti. Obstajajo Islandci, ki še niso bili v Reykjaviku, vse življenje preživijo v svojem neizprosnem okolju in so zadovoljni. Ste vedeli, da je včasih kilometre daleč edina možnost, da srečaš človeka šele na bencinski črpalki? Tako so takšna postajališča včasih vrhunec nedeljskega izleta družine in možnost kosila ter srečanja z drugimi ljudmi izven domače hiše. Mi bi se zgražali nad srečanji na črpalki, oni pa so veseli, da imajo vsaj to veselje. Ko vidiš na lastne oči, kakšne so možnosti za življenje, kakšna je pokrajina, jih povsem razumeš.
Ne preseneča, da se v svoji introvertiranosti posvečajo toliko več branju in pisanju. Islandščina je jezik, ki je skozi stoletja tako dobro ohranil svojo knjižno obliko jezika, da lahko še danes zasebno ali v šolah Islandci berejo svoja najstarejša besedila, kot so npr. islandske sage. Mnogo Islandcev čuti potrebo, da deli svoje znanje ali spoznanje, pa naj se to navezuje na temo gojenja krompirja, preživetja v divjini, zgodovino ali na škrate, bitja, ki živijo pod zemljo. Njihove otroške pravljice so polne grozljivih pripetljajev in nasilja ali čudnih bitij, pa otroci zaradi tega niso nič bolj travmatizirani, kot se to rado predvideva. Bi rekla, da ne odločajo o razvoju človeka grozljive zgodbice ali risanke, temveč vzgoja in okolje, v katerem otrok raste.
Kakšna je torej pokrajina Islandije? Seveda je prvinska, neizprosna, kruta in istočasno magična, čarobna, prelepa in mavrična. Nikjer nisem videla toliko mavric, kot na vseh njihovih najbolj znanih slapovih: Gullfoss, Seljalandsfoss, Dettifoss, Skógafoss, Goðafoss, idr. Videli smo celo trojne mavrice. Kot ste opazili, foss pomeni slap. Kopali smo se tudi v Modri laguni, ki je geotermalna voda, modrikasta in zelo mlečnega videza, polna mineralov koristnih za kožo. Domačini so po slučajnosti odkrili, da se jim je po kopanju izboljšalo stanje kože. Dodatne raziskave so pokazale, da gre za res zdravilno vodo z mnogimi pozitivnimi učinki na telo.
Cela Islandija se ves čas malce trese (potresi na dnevni ravni), pod njo se pretakajo vroči vrelci vode, bruhajo gejziri, druge predele krasijo večni (upajmo) ledeniki, ki lahko kadarkoli preoblikujejo pokrajine kilometre daleč ali pa pod njimi preprosto zavrne lava in sproži plaz ali pa se prebudijo navidezno speči vulkani. Ogledali smo si kraterja Grábrók in Víti, iz varne razdalje pomahali vulkanoma Karfli in Katli. V kaledri Viti »počiva« prelepo modro jezero, okolica je kamnita in peščena, puščavska in verjetno je samo vprašanje časa, kdaj bo začela Krafla znova bljuvati lavo, nazadnje jo je leta 1984. V njeni bližini ležita veliko jezero Mývatn (jezero mušic) s psevdokraterji ter posebna pokrajina Námafjall-Hverir, ki je prepredena s fumarolami oziroma t. i. hudičevimi kotli, žveplenimi blatnimi vrelci, iz katerih se kadijo plini.
Islandija leži na vrhu islandskega Srednjeatlantskega grebena na meji med Severnoameriško in Evroazijsko ploščo in jo tako »trga na pol«, dejansko se širi. Lepo se vidi to razmikanje plošč v narodnem parku v blizu Reykjavika, v Thingvellirju, kjer smo lahko priče temu, kako hitro poteka to oddaljevanje plošč. Odmikata se namreč po 2 centimetra na leto. Ti odmiki morda pomenijo na določenih delih samo globoke globeli ali travnike z mnogimi jarki, drugod pa pomenijo možnost novih aktivnosti vulkanov, ki predstavljajo nevarnost za človeka in njegov dom ter konkretno preoblikujejo okolico. Tako smo na Vestmanskih otokih obiskali enega takšnih muzejev, del katerega so tudi zasute hiše, ki jih je uničila lava. Le-ta 1973 je izbruhnila v bližini mesta in uničila 400 hiš. Z morsko vodo so uspeli domačini ohladiti lavo, ki bi jim lahko uničila še pristanišče, jih povsem odrezala od sveta in bi tako bili po tragediji še težje prišli do pomoči.
Seveda so tudi Vestmanski otoki nastali nekoč zaradi vulkanskega izbruha, ko so kot otoki pokukali iz morja. Po mnogih letih brez življenja, rastlinstva pa so oživeli in naselili so jih mormoni, neverjetno prikupne ptice iz rodu njork, ki so danes simbol Islandije. Opazovanje in fotografiranje iz ptičje opazovalnice je bila nepozabna izkušnja.
Enako vznemirljivo je bilo opazovanje kitov. To priložnost smo imeli, ko smo z manjšo ladjo izpluli iz Húsavika na odrto morje. Imeli smo srečo: lepo sončno vreme, najprej nam je hrbet in hrbtno plavut pokazal prvi kit, nato smo pluli naprej, pa srečali še enega, ki je graciozno pokazal ob prevalu navzdol ves svoj velik hrbet s plavutjo, nato pa pokukal iz vode in pokazal še svoj obrazek, kar je menda nekaj posebnega. Kmalu smo ugotovili, da ni sam. Opisani kit je bil temno, skoraj črno siv, njegov prijatelj pa svetlo siv. Sivko je bil bolj sramežljiv, z nami je delil le hrbet in ponosno prhnil vodo skozi svojo dihalno odprtino, črnkasto sivi pa je pomahal v slovo z repom. Húsavik ni ponosen le na svoje kite, temveč mu je odlično reklamo naredil tudi film, ameriška komedija Husavik (2021), ki govori o dveh umetnikih, oboževalcih Evrovizije, ki želita Islandiji prinesti novo zmago na tekmovanju. Film je dobil veliko nominacij, pesem Husavik je bila tudi večkrat nagrajena in je postala uspešnica.
Obiskali smo tudi vznožje enega od južnih jezikov ledenika Vatnajökull, ki velja za največji ledenik v Evropi. Zapeljali smo v bližnje ledeniško jezero Jökulsárlón, ki ga polni voda z ledenika in se meša z morsko vodo, tako je v njem po besedah domačinke 50 % sladke in 50 % slane vode. Kako je jezero lahko slano? Jezero raste zaradi taljenja ledenika in kosov ledu, ki so se odlomili, hkrati pa se je povezalo z morjem, se ga dotika, dejansko je postalo laguna, nekoč bo postalo morda fjord. Neverjetno lepoto odlomljenih ledenih delov ledenika, pravih skulptur, lahko občudujete v jezeru in kot tudi na dobesedno črni plaži z imenom Diamantna plaža.
Seveda smo obiskali tudi slavni gejzir Strokkur, ki bruha svojo vrelo vodo vsakih 8 do 10 minut od 12 do celo 40 m visoko. Družbo mu dela več manjših gejzirčkov in potočkov vrele vode. Islandci nimajo veliko zavarovanih turističnih točk, saj je vsem domačinom jasno, da se ne hodi po robu reke ob slapu ali ob vulkanu, ki samo čaka na izbruh. Vsako leto umre kar nekaj turistov po svoji krivdi. Tudi v okolici Strokkura so morali vsak meter in pol postaviti napise, da je voda vroča do 100 stopinj. Res je, človeka zamika, da bi se »lastnoročno« prepričal, če je res vroča, pa je bolje, da verjame. Tako so mediji poročali tudi Edu Sheeranu, ki je "po nesreči" stopil v vroči vrelec in utrpel hude opekline.
In ko smo že pri slavnih osebnostih, naj zaključim svoje pisanje s posebno izkušnjo. Kaj priporočam iz islandske kuhinje? Huh, marsikaj, imajo dobre juhe, lososa, jagnjetino, pa vulkanski kruh in cimetovo pecivo, ampak najbolj smo bili navdušeni nad njihovim slavnim hotdogom. Vsi so dobri, Islandci ga obožujejo, ampak najboljšega prodajajo v kiosku z napisom Bæjarins Beztu Hot Dogs, ki stoji v bližini znane koncertne dvorane Harpa, in ki niti malo ob tej čudoviti dvorani ne pritegne pozornosti s svojim nelepim videzom (delujejo od 1937), temveč s slavnimi referencami in okusnostjo! Ta odličen hotdog je navdušil Billa Clintona, pevca Metallice, Charlieja Sheena, Anthonyja Bourdaina in mnoge druge, tudi mene in moje sopotnike po Islandiji.
Gabriela Zver
Komentarji
Objavite komentar