Dežela slonov, želv, sadja, začimb in drugih draguljev

 

Morda bi se začetek moral glasiti: najprej sem spila ingverjevo pivo, hihi. Kaj piti v Šrilanki? Naj odžeja, naj ne bo vedno čaj, še najmanj pa neke gazirane pijače. Tako sem bila poleg vode zelo vesela ingverjevega piva, ki ga pri nas težko dobiš. Ni osladno sladko in predvsem odžeja. 

Sadje. Za dobrodošlico nam je lokalni vodič podaril majhno darilno vrečko s štirimi rambutani in dvema majhnima rdečima bananama. Ja, tudi po sadju si bom zapomnila Šrilanko. V nobeni državi še nisem jedla toliko vrst sadja, ki ga pri nas ni dobiti ali pa ga ne poznamo prav dobro. Rambutan sem z radovednostjo odprla v hotelski sobi. Vzela sem nož, malce zarezala, da se je rdeč kosmat plašček razpočil, iz notranjosti pa je pogledala vlažna steklovinasto bela vsebina. Kako se sadež odpre in poje, je demonstriral lokalni vodič že na avtobusu. Vso vsebino torej lepo v usta in pojesti. Mmmm, prijetno. In rambutanov že ni bilo več. Menda imajo veliko zdravilnih sestavin (učinkovine proti sladkorni bolezni, ugodno delujejo na ožilje, ščitijo pred okužbami). 

Jesti jackfruit je bila naslednja poslastica. Okus ima po banani in mangu hkrati, spada pa v družino murovk in v rod kruhovcev. Na enem od portalov sem zasledila poimenovanje: jakobovec, a mislim, da sadeža ni poimenoval strokovnjak. S sadežem sva se spoznala v prelepem začimbnem vrtu, kjer smo se seznanili z ajuverskim zdravljenjem in masažo. Tako sem lahko v naravnem okolju videla npr. poper, cimet, muškatni orešček, kakav, aloe vero in vanilijo, ki mora zoreti dve leti, da se jo lahko utrga in uporabi. 

Posebna izkušnja pa je bilo srečanje z durianom, sadežem, ki ima okus, kot da bi jedel banano s česnom. Sadež je zagledala naša vodička, ko smo z majhnim avtobusom vili po ovinkastih cestah med plantažami čaja v Kandyju. Ustavili smo se ob cesti, ob kiosku, do katerega smo lahko stopili šele, ko so nam položili rdečo preprogo, šalo na stran, leseno desko, po kateri smo lahko naredili nekaj korakov od avtobusa do kioska, sicer bi se vrnili na naš avtobus blatni dobesedno do gležnjev.  Pred zaužitjem sadeža smo bili opozorjeni, da ga ne smemo užiti skupaj s kokakolo, saj zaradi te kombinacije vsako leto umre nekaj ljudi. V telesu pride namreč do reakcije, kot ste jih lahko videli na spletu ob reakciji kokakole in mentolnega bonbona, ki skupaj povzročita veliko penjenje.

 

Sloni in želve. Vedno sem čutila do slona strahospoštovanje. Strah, ker gre za divjo žival, ki te lahko v trenutku z enim udarcem ubije ali te potepta, če se ob tebi počuti nelagodno ali pa se ji s čim zameriš ali pa je morda celo travmatizirana zaradi človeka. Istočasno sem seveda slona občudovala, ker je tako mogočna žival, menda z zelo dobrim spominom, pametna. Tako sem k slonu pristopila z vsemi temi mislimi. Nisem bila navdušena, da bomo šli na ježo, ker so vse te turistične masovne ponudbe prepogosto povezane z izkoriščanjem živali. Ker bi bila edina, ki ne bi bila za stvar, sem klonila. Tako smo našega slončka zajahali štirje. Upam, da mu nismo bili preveliko breme. Slon je bil star 20 let, torej mlad fant.

Menda lahko slonja leta primerjamo s človeškimi. Pred ježo sem kupila vrečko priboljškov za slona (zelenjavo), ker je to dodaten zaslužek za domačine in veselje, motivacija za slona. Tako me je ves čas prosil z rilčkom: »No, daj mi že nekaj, npr. bučko, kumaro.« Malo je hodil in je spet prosil. Njegov prijem je bil zelo natančen, konec rilčka predstavlja slončku občutljiv prst in je sposoben res prave finomotorike. Po ježi sem želela mojega junaka pogledati v oči in ga pobožati. Sem prej omenila, da čutim do slonov strahospoštovanje? Ko sem stopila do slona in ga pobožala ter ga pogledala v oči, je on s skrajno nežnostjo vzel še moje zadnje darilce, bučko. Najraje bi ga vzela v naročje, pa je to bilo seveda neizvedljivo. Čisto nič me ni bilo strah velike živali. Mogočni slon je bil še zmeraj mogočen, toda zaradi njegove pozitivne in mirne energije sem imela občutek, kot da se družim s kakšnim zlatim prinašalcem, ki se želi z mano pocrkljati. Prav hudo mi je postalo, ko sem se morala posloviti. Samo upam lahko, da ravna njegov lastnik z njim spoštljivo.

Slone smo imeli možnost opazovati še dvakrat. Najprej divje slone v narodnem parku. Nikoli si ne bi mislila, da je slonova barva tako učinkovita. Si lahko predstavljate, da gledate v velike slone iz oddaljenosti 10 metrov, pa jih ne vidite, zakriva pa jih nekaj vejic skoraj posušenega drevesa? Šele ko se začnejo sence slonov premikati, vidiš, da se premika slonja kolona. V Pinavelli smo si ogledali tudi sirotišnico, za katero prav tako upam, da služi pravemu namenu. Po enih trditvah tam skrbijo za slončke brez mater in jih tam vzgojijo v odrasle osebke, sliši pa se tudi, da slončke ugrabijo iz divjine in morda niso vsi sirote. Kdo bi vedel. V sirotišnici ni bilo videti nič spornega. Če se kaj slabega dogaja, se zagotovo ne dogaja pred našimi očmi. Verjamem pa, da se Šrilančani veliko bolj zavedajo vrednosti in pomena slonov (kot npr. Indijci), da jim zdravi lahko dajo več. Veliko pri tem pomaga tudi v državi prevladujoča budistična vera, ki uči, da ne smemo povzročati trpljenja nobeni obliki življenja.

Obiskali smo tudi zavetišče za želve. V njem osveščajo ljudi, s čim vse ogrožamo želvice in kako jim pomagati. Pokazali so, kako jim pomagajo tudi umetno na svet, da tako dodatno zaščitijo kakšno vrsto pred izumrtjem. Najprej zakopljejo jajčka v pesek, nato jih budno spremljajo, dokler ne prikukajo živali na svet. Sprejemajo pa tudi ranjene želve in jih potem, ko ozdravijo, vrnejo v morje. Ko so nam prestavljali vrste, mi je vodič eno dvignil iz bazena in mi jo dal v roke. Morala sem paziti, da mi želvak ne pade iz rok, saj dvignjen v zrak začne kriliti s svojimi okončinami, tehta pa nekaj kilogramov. Smo pa tako najlepše videli zanimive vzorce na želvjih oklepih, po katerih se ločijo posamezne vrste. Posebno doživetje me čakalo po prihodu domov, ko sem si ogledovala fotografije. Na Adamovem vrhu sem naredila kup slik nekega kameleončka, ki mi je bil zelo všeč. Šele na domačem računalniku sem opazila, da je nenadoma spremenil barvo glave in vratu iz živo rdečkaste v zeleno. Tam tega od navdušenja, da sem ga sploh lahko poslikala, nisem niti opazila. Kaj takega … 

 

Dragulji. Mesečev kamen naj bi veljal v različnih kulturah za sveti kamen. Šrilanka je znana med iskalci draguljev kot dom marsikateremu dragulju, a so nam v draguljarni razložili, da pri njih iščejo drage in poldrage kamne na tradicionalen način, saj bi sicer prehitro »izropali« vse rudnike. Predvajali so nam tudi film, v katerem so predstavili dejavnost. Ko nam je draguljar predstavljal vrste safirjev, sem se zaljubila v zvezdastega, ki je redek in dražji od nam znanega modrega safirja (lahko so tudi drugih barv). Zvezdo v safirju povzroči t. i. rutil, ki se znajde v safirju (korundu). Tako so mi v trgovini pokazali kar nekaj lepih zvezdastih safirjev, od sprejemljive cene do vrtoglave. Ker sem se že doma odločila za nakup prstana, sem bila potem tudi pripravljena izbrati svoj zvezdasti safir, ki so ga potem vstavili v izbrano obliko prstana, in zanj odšteti zame sprejemljivo ceno. Tudi te dni ga nosim v svoje veselje, drugi v njem verjetno ne opazijo posebne vrednosti, ker je pri nas precej neznan kot drag kamen. Verjetno tudi ne vedo, da je v mojem safirčku zvezda lepo vidna šele, ko pade nanj svetloba pod primernim kotom, kajti preveč očiten zvezdasti safir kaže na to, da je umeten.

Ljudje in Buda. Kot sem dobila občutek, da so Šrilančani bolj spoštljivi v ravnanju s sloni v primerjavi z Indijci, sem enako čutila tudi v odnosu do žensk. Šrilančani so drug do drugega zelo spoštljivi, spol ne pomeni privilegija. Najprej sem bila glede tega skeptična, ampak moram potrditi, da sem se prepričala v nasprotno. Starši se veselijo enako sinovom kot hčeram.

Vsekakor so razlike med Šrilančani in Tamilci, ki so prišli iz Indije. Tamilci se odločajo predvsem za obiranje čaja, kar je trdo prislužen denar, saj delajo v težkih razmerah in za drobiž, želijo pa denar na roko in sprotno plačilo. Šrilančani pa se odločajo za druge oblike stalnih služb in mesečnih plač.

Ko smo hodili po templjih posvečenih Budi, sem se počutila ves čas dobrodošlo. Ljudje te z nasmeškom sprejmejo medse, še posebej, ko vidijo, da te zanimajo njihova kultura, vera in zgodovina. Seveda se je strogo prepovedano fotografirati s hrbtom proti Budi, saj velja to za zelo nespoštljivo gesto. Ampak če se obnašaš spoštljivo, si povsod dobrodošel.

Lokalni vodič nam je povedal, da so starši v času državljanske vojne hodili v službo ločeno, nikoli skupaj, ker je bilo veliko bombnih napadov na javnih mestih, avtobusih ipd., da potem otroci niso ostali brez obeh staršev. V ljudeh pa živi še zmeraj strah pred cunamijem. Tudi meni je bilo neprijetno, ko smo neko noč prespali neposredno ob obali, v lesenih hiškah. Prejšnje je v celoti pogoltnil cunami, ne le hišk, vse, kar je ležalo nekaj kilometrov v notranjost. Jadransko morje te s šumenjem blagodejno zaziba v spanec, Indijski ocean in njegovo bučno nočno bobnenje pa mi ni dovolilo zaspati. Mogoče je bilo krivih nekaj neprijetnih dejstev, npr. da so mi to noč delali družbo prebivalci iz narave: druščina konkretnih ščurkov, v sosednji koči so vreščali, ko so zagledali kot dlan velikega pajka. Ob vstopu v sobo sem zagledala nad svojo posteljo viseti bel žalni trak, ki ga po besedah vodiča obesijo samo ob pogrebnem obredu, tako tudi postrežki niso želeli vstopiti v mojo leseno kočo, čeprav je bila zunaj res temna noč, okolica nerazsvetljena in sem jih milo prosila, naj mi pokažejo, kje je stikalo za luč. Sama sem morala pretipati vse stene in ga najti. Svetilke, ki jo je moral vsak imeti s seboj, nisem takoj našla. Oni pa nič, bledo so me pogledali, nato drug drugega in dobesedno pobegnili. Sploh niso hoteli vstopiti, niti do praga koče. Toliko o njihovem pogumu. Odločila sem se, da v tej mrliški vežici pod nobenim pogojem ne bom zatisnila očesa, četudi je bil v rdeče pobarvani leseni koči na vrata zabit rustikalno izdelan križ, na katerem je pisalo: Naj me bog čuva!

 

Biti eko. Pred pristankom imamo o vsakih deželi svojo predstavo, kakšna bo iz zraka. Ob pristanku letala nisem vedela, kaj gledam. Jasno mi je bilo, da ne gledam smrek in jelk, a je bilo vse podobno zeleno, tla rdečkasto rjava. Palme! To je to, palmov gozd. Stavbe so vse nizke gradnje, bolj ali manj neokusne poceni stavbe, polne betona in kiča, ampak hitro, ko zapustiš urbani del, postane vse prisrčno in eko, bolj ali manj so hiše zidane iz glinene opeke, ki jo izdelujejo ročno, kot so jo še v času Bude. Neko jutro nas je na minibusu pričakalo presenečenje, intenzivno je dišal po jasminu, na vsakem sedežu nas je čakal cvet – temu se reče naravno dišavljenje.

Ko piješ kokosov sok, ti ga ne natočijo v kozarec, temveč odsekajo zgornji del kokosa, dodajo slamico in že držiš naravo v lastnih rokah in uživaš. Res smo »spili veliko kokosov«, njegova lupina ni bila nikoli zavržena, iz njega potem izdelajo druge uporabne stvari: talne obloge, izolacijo ipd. K sreči je ohranjena tudi okolica, narava vseh templjev in palač, ki smo jih obiskali. Tako lahko res uživaš v naravni sceneriji in magičnosti okolja: Sigiriye, vseh svetih krajev v Anuradhapuri, Habarani, Mihinitalu, posebno doživetje je hoja na Adamov vrh, čajni nasadi med skrivnostnimi meglicami in vrhovi Šrilanke. Nekaj posebnega pa je tudi doživetje safarija, v katerem ne srečaš le eksotičnih živali, temveč tudi skrajni konec Šrilanke, naslednje kopno leži menda šele nekje 8.000 km južneje: Antartika. Ob vseh teh dejstvih in cunamiju se zaveš, da res predstavljamo nepomemben majhen delček narave, nič več.

 

Gabriela Zver

 

 

Foto: prve tri fotografije objave niso moje fotografije. Vir:

https://orientalproduce.com.au/wp-content/uploads/2017/03/130.jpg

https://www.seeds-gallery.shop/9177-large_default/jackfruit-seeds-artocarpus-heterophyllus.jpg

https://www.beltandroad.news/wp-content/uploads/2019/08/Durian-Fruit..jpg 

Članek je bil objavljen v Šolskih razgledih (2017), klikni na sliko.
Dežala slonov, želv, sadja, začimb in drugih draguljev. Šolski razgledi, 2017, LXVIII, št. 8, str. 9-10.