V Zmajevi deželi

Za takšen naslov sem se odločila, ker se Kitajci ponosno razglašajo za Long de chuan ren (potomce zmajev) in ker sem po delčku Kitajske potovala prav v letu zmaja (2012), ki naj bi prinesel srečo. Ali je bilo leto res tako uspešno, odvisno od osebe, vem pa, da za marsikaterega Kitajca ni bilo, saj so pred mojim odhodom na potovanje predvajali v poročilih posnetke, kako se je Peking dobesedno utapljal v nalivih, šlo je celo za hude poplave. Kljub temu je majhna ekipa devetih radovednežev z vodnikom Kristjanom Šuntajsom krenila na pot, najprej v München na prvo letališče, nato prestop v Dubaju, kjer smo skozi okna letališča občudovali podobo mesta, to, kar sicer gledamo po televiziji (puščava, znane stolpnice in gradbena projekta v morju: Palma ter Svet).

Naš polet proti Pekingu je popestril tudi srbski stevard, ki nas je bil zelo vesel, saj je večina potnikov Kitajcev, imajo pa svoje vrednote in včasih čudaški bonton – nam nerazumljiv. Navajanje doživetih primerov na spletu bi bilo neprimerno. (KLIKNI NA SLIKO ZA OGLED v VEČJEM FORMATU)

Prvo srečanje s Kitajsko je name vsekakor naredilo velik vtis: najprej izredno moderno letališče, kjer so nam preslikali obraz in ga primerjali s sliko, ki sem jo dala v obdelavo v domači občini, ko sem si dala izdelati nov potni list, sedaj pa je slika krožila po svetovni podatkovni bazi. V vrsti smo morali stati po točno določenem vrstnem redu, ki za nas ni imel nobenega smisla. Še dobro, da nas je bilo le devet v ogromni čakalnici in samo mi smo stali pred tem okencem, vsi Kitajci z letala so vstopili v državo skozi drugi prostor. Moderno letališče so krasile čudovite stenske poslikave, estetika na vrhuncu, potem pa iščeš stranišče in za dobrodošlico naletiš na sama taka, ki so na počep. Ampak prav drugačnost je čar vseh potovanj.

Naslednje jutro smo začeli s prvimi ogledi Pekinga in že so se rušili prvi stereotipi, recimo ta, da se na Kitajskem vsi vozijo s kolesi. Kolesarje smo lahko videli le tu in tam, na večpasovnicah smo videli zanimiv vozni park: same BMW-je, mercedese, audije in hibridna motorna kolesa. Že samo registrska tablica stane 15.000 evrov. Ali živijo torej v Pekingu samo bogataši? Ko vidimo množico teh avtomobilov, smo presenečeni, ker pozabljamo, da je Kitajcev milijarda. Seveda živijo ljudje bolje kot nekoč, a še zmeraj živi večina zelo skromno in se morajo za preživetje zelo potruditi. Tako sem hitro dojela, zakaj so sicer prijazni Kitajci delovali občasno malce agresivno, če se je bilo potrebno npr. drenjati v kakšni vrsti in me je 40-kilogramska Kitajka z lahkoto sunila na stran skupaj s kovčkom, da je bila prej na vrsti. Ob taki masi ljudi drugače ne preživiš.

Prvi pravi ogled je bil ogled Trga nebeškega miru v Pekingu, ki ga lahko vidimo po televiziji ob vsaki paradi ob državnih proslavah ali kakšnem shodu. Med množico domoljubnih Kitajcev sem stala z mešanimi občutki: z zanimanjem in občudovanjem sem opazovala njihov ponos, ko so lahko večinoma prvič v svojem življenju stali na tem trgu in občudovali stavbe, ki so utrdile njihovo različico družbenega sistema, v soseščini pa so si lahko potem ogledali še Prepovedano mesto, cesarjevo palačo, ki je nekoč navaden človek ni smel obiskati, dovoljeno mu je bilo stopiti samo do prvega dvorišča. Ko sem torej stala najprej na aveniji parad, ob Trgu nebeškega miru, sem se spomnila tragičnega poboja študentov in drugih, ki so se borili za svobodo mišljenja v tej ogromni državi. Boljši občutki so me prevzeli, ko sem lahko stopila na cesarjevo dvorišče in zagledala to čudovito arhitekturo, o kateri sem pred obiskom Kitajske vedela premalo. Vznemirljivo je bilo opazovati barve, okrasje na vratih in strehah. Vsak prag je dvignjen, ne glede na to, če vstopamo v notranji prostor v stavbi ali samo v sosednje dvorišče. S tem namreč ustavimo pot negativni energiji, ki tako ne more nadaljevati svoje poti in nam škoditi. Na kakšne načine še lahko ustavimo slabo energijo? Tako, da hodniki, potke ne smejo voditi naravnost v hišo, temveč je potrebno to pot večkrat lomiti. Če to ni izvedljivo, potem postavimo pred vhod nek okrasni lonček s cvetjem, grmom. Zunanja vrata so bila okrašena z različnim številom zlatih polkrogov, gumbov na rdečih vratih (rdeča simbolizira sonce, srečo), edino cesar jih je lahko imel po devet v vrsti navpično in vodoravno, skupaj 81, kot je edini smel krasiti streho svoje cesarske palače z devetimi mitološkimi bitji, prav tako rumene oziroma zlate barve, ki je cesarska barva. Tudi vhod pred cesarjevo palačo (središče mesta) čuvata simbola moči: zlata levinja, ki doji mladiča, in lev, ki se igra s kroglo – z Zemljo. Njihovi levi so zelo podobni zmajem, so neke vrste hibridi, saj leva Kitajci v resnici niti niso poznali. Vhod v cesarjevo palačo pa krasita tudi želva (simbol trdnosti, dolgega življenja) in čaplja v vlogi feniksa kot simbol nesmrtnosti, prostor med dvema stopniščema, ki vodita k osrednji cesarjevi palači, krasijo lepi marmorni ornamenti z zmaji, simboli zaščite in uspeha. Posebna zanimivost so tudi okna, v katerih ni stekel, so pa prepredena z lesenim okrasjem skozi katero seveda pozimi veselo piha, zato je bil cesarjev prestol notranje ogrevan in ga tako ni zeblo. Velike kovinske posode pred palačo so bile napolnjene z vodo, če bi prišlo do požara.

Moje pisanje o Kitajski ni namenjeno opisu vseh znamenitosti in predstavitvi zgodovine, zato bom nadaljevala z vtisi, ki jih kot Evropejec srkaš v tako oddaljeni deželi. Mene namreč vedno zanima drugačnost: v kulturi, naravi, zgodovini. Tako se lahko ustavim kar pri vremenu. Tako Peking kot Kitajski zid smo si ogledali menda ob lepem sončnem dnevu. A res? Kje pa je sonce, smo se spraševali. Aha, skriva se za temi čudno rumeno sivimi oblaki, ki spominjajo na zimsko kotlinsko meglo. Tako hudo je onesnažen zrak. Bolj za zabavo kot iz kakšnega drugega razloga nas je vodič po zelo vročem in vlažnem ogledu mesta peljal na pregled k zdravniku. Ja, res. Eni so se odločili za masažo stopal, drugi pa za pregled pri zdravniku. Tam poteka pregled povsem drugače kot pri nas. Zdravnik te prime za zapestje, meri impulz, medtem te gleda v oči, pogleda jezik in pove diagnozo. Baje so ti trije pokazatelji dovolj, da izveš za zdravstveno stanje in kateri organ ne deluje, kot bi moral. Ko smo torej vsi izvedeli za svoje stanje, smo se veselo podali na mastno pojedino: šli smo poskusit pekinško raco. Ne vem, kaj sem pričakovala, ampak raca slovenske kuhinje je zame zmagovalka. Mogoče pa se krivična, je stvar okusa, kaj ima kdo raje. Zdela se mi je brez pravega okusa, istočasno pa moram reči, da mi je na Kitajskem teknil čisto vsak obrok, okusi so bili bogati, drugačni od slovenske kuhinje. Po njihovih testeninah in odličnem prelivu, celo domov grede na letalu, se mi še danes pocedijo sline.

Na moje veliko veselje smo šli tudi v pravo čajnico in se poučili o pripravi čaja ter o pitju le-tega iz njihovih skodelic. Nekoč se mi je že zgodilo, da me je kakšna prijateljica opomnila, pazi, kako držiš mezinec, ne smeš ga držati stran od skodelice. Pa ni imela prav. Strokovnjakinja za pripravo in uživanje čaja nam je pojasnila, da morajo ženske držati mezinec vstran, ker se tako obnaša dama. Čajnica je bila čudovita, vse stene so bile zlato okrašene ali poslikane s čudovitimi motivi kitajske narave, skodelice pa so bile tako majhne, da predstavlja naša skodelica pri njih skorajda lonec, pri njih pomeni mero za celo omizje, vsaj 6 ljudi. Čaj se pripravi na točno določen način: na minute in glede na število prelivanja iz ene skodelice v drugo, dokler ne ocenijo, da je pripravljen. Nato se iz te slovenske mere skodelice natoči v majhne skodelice, ki bolj spominjajo na slovensko mero za pitje žganja. Tako smo okusili pet ali šest kitajskih skodelic čaja in spoznali različne okuse. Seveda je tudi na Kitajskem tako, da ogledu, pa naj je gre za stavbo, čaj, nakit, pohištvo, knjigo ali karkoli drugega, vedno sledi prodaja. Če Kitajcem ne uspe česa prodati, lahko postanejo nejevoljni, tako sem jaz že med pitjem čaja svojim sopotnikom naznanila, da bom kupila čajne skodelice, drugi pa so skupino reševali ob drugih priložnostih. Tako ni bilo potrebno vsem kupiti vsega, samo to, kar nam je bilo v veselje. Sopotniki so me skeptično gledali, ko so opazovali, kako so mi zavili in spravili v škatle vseh šest skodelic (kupila sem večjo različico, ne majhnih kitajskih, čeprav so tudi te še zmeraj majhne, saj bi me Slovenci, če bi jim ponudila čaj po kitajski merici, označili za skopuljo). Misliš, da bodo preživele oba leta? Ja, bodo, sem jih mirila. Bom jih zavila še v brisače. Do sedaj se je z mano v Slovenijo vrnil cel še vsak kos porcelana. Danes krasijo skodelice mojo domačo vitrino: so bele in okrašene s podobo zmaja ter pismenkami. Ko se vanje nalije vroči čaj, se pisano obarvajo. Moji gostje so bili do sedaj vsi navdušeni.

Kjerkoli smo se gibali kot skupina, še posebej pa v Prepovedanem mestu ali na Kitajskem zidu, so se nam oglašali Kitajci, ki so se želeli z nami fotografirati. Ker zase ne menim, da sem zvezda, sem najprej mislila, po vseh popotniških izkušnjah, da so me prosili, naj jih fotografiram. Nasprotno, jaz sem bila glavni motiv slike. Belci smo bili pravo čudo za vse Kitajce, ki so prvič v življenju videli nekoga, ki je svetlolas in ima velike oči. Tako smo se počasi navadili vsakodnevnega poziranja in je vse skupaj postalo zabavno. Še zdaj mi gre na smeh, ko se spomnim, kako sem se po ogledu dela Kitajskega zidu usedla pri izhodu, da bi tam počakala na skupino, in začela pisati razglednice. Ker je povsod gneča, sem sedela z nogo ob nogi med Kitajci in pisala. Oni pa so sledili vsakemu mojemu gibu s pisalom po razglednici in se čudili tej čudni latinični pisavi. Gotovo so se spraševali, kdo bo prebral te dolge vozle. Razglednice so prispele iz Kitajske zelo hitro.

Po ogledu Nebeškega templja, Mingovih grobnic, nastanka svile iz sviloprejk, izdelave bakrenih vaz, je sledila nova dogodivščina: gremo z vlakom v Xian. Vlak pomeni kakšen dan brez umivanja, izjemo predstavljajo samo zobje in obraz ter upanje, da boš v kabini z ljudmi, s katerimi se boš lahko pozabaval in se boš čutil varnega. Zabavni del se je začel že pri vstopu v kupe. Ko sta moja prva dva sopotnika vstopila s kovčkoma, sva druga dva obtičala na hodniku kar nekaj časa, saj so kabine ali kupeji tako majhni, da štirje res ne morejo kar tako telovaditi v tem minimalnem prostoru. Vlak je bil moderne zunanjosti, znotraj je deloval preprosto, a o higienskih razmerah nočeš razmišljati. Povsod sami Kitajci in teh nekaj turistov ali popotnikov, ki jih prešteješ na prste dveh rok in jih potem srečaš na vseh ključnih turističnih točkah. Najprej smo si za zabavo želeli skuhati kapučino: vrečka kave iz Slovenije in malo vroče vode, ki jo je nekdo nastavil na majhno mizico v kupeju. Prvi požirek. Fuj, kaj je to? Namesto vroče vode smo si nalili postano hladno vodo. Ja, bravo! In kdaj zdaj? Bomo pokasirali kakšno okužbo? Hitro malo večji požirek močnega žganja in gremo po novo vročo vodo, ki se je cedila iz neke pipe na hodniku pri stranišču. Če je voda vrelo vroča, je varna, ali?? Vodo so odsvetovali piti iz pipe tudi po hotelih. Pa smo spili potem še eno vročo kavo, si pripovedovali šale, opazovali naravo in nekajkrat šokirani zagledali posamične grobove pokojnih na kakšni njivi, kot da so tam po pomoti.

Prispeli smo v Xian. A preden se posvetimo mestu, poglejmo, po čem slovi okolica. Tam se nahaja arheološki park glinenih vojščakov, ki naj bi v posmrtnem življenju spremljali prvega kitajskega cesarja Qin Ši Huanga. Vsak glineni vojak je imel svoj obraz, visoki so 1,70 cm in tehtajo 200 kg, izkopavanja še zmeraj potekajo, skupaj naj bi bilo 8000 vojakov. Za najdbo se lahko zahvalimo tamkajšnjim kmetom, ki so med obdelovanjem polja naleteli na ta izreden zaklad zgodovine. Poleg te svetovne zanimivosti je bilo poučno videti še druge ostanke bogate kitajske zgodovine, npr. podolgovate bambusove letvice (uporabljali so jih že v 4. st. pr. n. št.), neke vrste SMS-si našega časa, po katerih so si sporočali pomembneži tistega časa, sploh pa cesar. Ker je sonce spet hudo žgalo in je ta veliki arheološki kompleks v več zgradbah, smo se hitro opremili s klobučki, šali in dolgimi rokavi, da nas ne bi opeklo. A glej Kitajke! Vsaka neporočena Kitajka skrbno čuva svojo svetlo polt, da ne bi slučajno za kakšen odtenek potemnela, saj potem ne bo več privlačna in bo težko našla snubca. Tako vse mlade Kitajke nosijo s seboj resnično lepe umetelno izdelane dežničke in celo rokavičke.

Zelo mi je bilo všeč, ko sem videla, kako Kitajci skrbijo za svoje gibalne zmožnosti. Človek bi mislil, da to počnejo samo v kitajskih filmih. Zjutraj smo lahko v vsakem parku videli predvsem starejšo populacijo, ki je izvajala tai chi. Temperatura se je gibala ves čas krepko nad 40 stopinj, vendar so to po menju lokalnega vodnika mediji menda vedno zamolčali.

V Xianu smo si ogledali pagodo Velike gosi, ki je eden ob pomembnejših budističnih templjev, kjer je zelo nazorno in razumljivo prikazan življenjepis Bude. Tam smo srečali tudi enega od kaligrafov, ki nam je zapisal ime naše države: Slovenija. Nato je eden od mojih sopotnikov vse presenetil, ko je tudi on poprijel za pisalo in zapisal kitajsko pismenko. Kitajci so z radovednostjo pogledali, kaj piše, mi nismo imeli pojma, za kaj gre, se nam pa je zdelo, da smo to pismenko večkrat videli. In res, sledil je velik smeh, sopotnik je zapisal napis »izhod z avtoceste«, to, kar smo ves čas lahko videli na vseh tablah avtocest.

In po čem sem si Xian najbolj zapomnila? Res ponuja mesto marsikatero zgodovinsko znamenitost, vendar si slavnega 14 km dolgega mestnega obzidja iz 14. stol., čeprav je prvi zid stal tam že 200 let pr. n. št., nisem zapomnila le po njegovi veličastni podobi, temveč po vožnji s kolesom. Nisem ravno navdušena kolesarka, raje pešačim, ampak tam je naša ekipa spontano vzela v najem kolesa in se podala na vožnjo. Prekolesarili smo ves zid. Rezultat? Ob veliki vlažnosti in vročini ter posebnem terenu me je ta kolesarska pot, tlakovana iz kamnitih blokov, dodobra pretresla, kar je še posebej zamerila moja hrbtenica, ki se mi je maščevala z bolečino, ki me je spremljala ves večer, ko smo si šli ogledat predstavo v tamkajšnje kitajsko gledališče. Šlo je za muzikal, ki je predstavil bogato zgodovino Kitajske, in za res estetsko dovršeno predstavo: vsi nastopajoči so bili pravi lepotci ter oblečeni iz točke v točko v vedno nova zelo umetelno sešita svilnata oblačila s pisanimi motivi. Kot turisti smo bili edini tujek med občinstvom, ki se je skupaj z nami navduševalo nad petjem in plesom umetnikov.

Kmalu je sledila nova izkušnja vožnje z vlakom, tokrat do Suzhou oziroma do vasice Tongli, ki velja za eno najstarejših ohranjenih vasic in za kitajske Benetke. Tega dne smo lahko primerjali vrtove v vasici z vrtovi Yu v Shangaju, kamor smo prispeli v času kosila. Današnja podoba Šanghaja, ki velja za največje kitajsko mesto in ima 23 milijonov prebivalcev, je precej mlada, vse stolpnice so zrasle v tem tisočletju in povsem spremenile staro podobo mesta, ki je tako postalo moderno poslovno središče Bund. Poleg res lepih vrtov Yu tako lahko občudujemo prelepo sprehajališče ob morju, ob katerem leži tudi poslovno središče, ki gleda pred sabo stoječe stolpnice oziroma stolpe v t. i. Pudongu. Televizijski stolp Oriental Pearl je s 468 metri najvišji TV-stolp v Aziji, tudi mi smo ga obiskali ob zahajajočem soncu in počakali, da je tudi noč dodala svoje čare. Skupaj z vso osvetlitvijo je postal Šanghaj še bolj čaroben in monden.

Če je Peking simbol starodavnega cesarskega mesta in prestolnica Kitajske, prestavlja Kitajcem Šanghaj prostor za moderno, za svet borze, prestiža, komunikacijsko središče, je tudi najbolj prometno pristanišče na svetu. Svoj sloves pa opravičuje tudi s hitrim vlakom na magnetni blazini, t. i. maglevom, s katerim smo se zapeljali, in doseže hitrost do 500 km na uro. Vse to je Kitajska: tradicija, drugačnost, žive barve, estetika, novonastali srednji sloj, ki si želi več, ki se noče voziti več s kolesom, prizadevanje, da bi Kitajska delovala navzven kot moderna država, zato želi pustiti velik vtis s pridobitvami pravkar omenjenega modernega Šanghaja, ki se mu tudi Peking ne pusti ponižati, ko mu ob bok postavi moderni del mesta s Ptičjim gnezdom (stadion) in Vodno kocko (plavalni center), ki pa po olimpijskih igrah ne živita tako, kot so pričakovali.

Pa za konec še kakšna beseda o stereotipih. Upam, da na mojem krožniku nista končala kakšen pes ali maček, je pa res, da smo v vseh dneh videli samo enega lastnika, ki je sprehajal svojega psa, žal pa tudi psa v kletki, katerega življenje se je najverjetneje končalo v kakšni kuhinji. Mačke pa nismo videli nobene … čisto možno, da je bilo le naključje ...

Gabriela Zver

Vodnik: Kristjan Šuntajs (Vard).

Oglejte si nekaj mojih krajših videov, zanimivih trenutkov s potovanja: