Potepanje po deželi alpake

Ne bom vam predstavljala Peruja potopisno, ker so to zelo uspešno storili že moji predhodniki. Dodala bom samo svoje osebno doživetje tega dela sveta oziroma nekaj osebnih vrhuncev. Prijateljica Irena pa mi je povedala pred odhodom: »O Peruju se bova pogovarjali po prihodu, zdaj se še ne moreva.«

Razumem, kaj je hotela povedati, res se lahko pogovarjam na pravi način šele sedaj. Kajti že ob prihodu sem opazila, da ne znam o tej deželi nič povedati na kratko, zato sem večini sogovornikov odgovorila: »Lepo je bilo, to je to. Če te res zanima, potrebujem dve uri časa, da ti lahko kaj pametnega povem.« Zakaj potovati v Peru? Pa poglejmo v tem prispevku zadeve tako, da bom navedla ključne pojme in jih pojasnila iz svojega zornega kota.

Narava in vreme. Raje se odpovem nepomembnim dobrinam skozi leto in prihranim kaj za potovanja. Le-ta mi pomenijo veliko, so lep pobeg v drug svet, čas, ko se lahko prepustim in predam, ko ne skrbim za druge. Seveda marsikatere dežele še nisem videla in imam svoj spisek želja, vendar pa sem jih videla dovolj, da imam neko znanje, sliko o svetu, nabrale so se mi tudi različne potovalne izkušnje, a se pri Peruju vso poznavanje vremena in klime ruši. Izziv je bil že pripraviti kovček za dva tedna čudnega vremena, a sem bila pri tem znova uspešna. Ničesar ni bilo preveč, k sreči tudi ne premalo. Vsekakor sem bila hvaležna vsaki jopici in plašču, ki sem ju lahko potegnila iz kovčka. Že res, da sem se zavedala, da grem sredi slovenske pasje vročine v perujsko zimo, ampak vedela sem, da je njihova zima drugačna, bolj mila. Imeli smo sončne dni, toda v nobeni deželi še nisem v hotelu prosila za kakšno grelno telo, samo v Peruju. Dobila sem električni radiator. Tudi vodič Uroš Samardžija je ves čas govoril o tem, da še takih skrajnosti ni doživel z nobeno skupino.

Najprej smo si ogledali megleno in hladno Limo, kar ni nič čudnega, saj je nekaj mesecev ovita v to vlažno kepo, ki nastane zaradi vlage in vetra iz smeri Tihega oceana. Nekaj posebnega pa je bila kar 100 % vlažnost. Mislili smo, da dežuje, pa so nam domačini takoj razložili. Ne, ne, to so kaplje vlage, to ni dež, v Limi ne dežuje. Dejstvo je, da leži prestolnica Peruja ob obali in skoraj vso obalo od Lime proti Boliviji ob slavni Panamerikani spremlja puščavski pas. Že res, da je ponoči v puščavi mrzlo, podnevi pa je menda vroče, kot velja za večino puščav, ki ležijo v tem pasu, kajne? Toda ko smo zapustili megleno Limo, sem upala vsaj na nekaj toplih sončnih žarkov, pa nič iz tega. In če nisi imel na sebi vsaj treh, štirih plasti oblačil in se nisi pridno preoblačil vsako uro, si imel vse možnosti, da se hudo prehladiš. Če si se še malo prej cvrl na kakšni vročini, potem te lahko sonce še naprej žge, toda istočasno te lahko naenkrat, ko se pojavijo mrzle sape od bog ve kod, hudo zebe. Kaj šele ob sončnem zahodu! V življenju še nisem videla tako kratkega sončnega zahoda kot v Peruju. Brez pretiravanja lahko povem, ker sem ga slikala, da sonce zaide v dveh minutah ali še manj, kot bi gledal kakšne hitre posnetke. V trenutku, ko je sonce zašlo, se je narava ohladila tako hitro, kot bi nekdo nekje v Peruju s pomočjo centralnega stikala ugasnil sonce. Pri nas se namreč narava ohladi postopoma, ne v minuti po sončnem zahodu. In če smo bili presenečeni nad tem, da nas lahko občasno na tako čuden način zebe, smo bili toliko bolj veseli, da nismo zmrznili na 4900 m, ko smo v istem plašču, jopici in majicah občudovali okoliške pet- in šesttisočake, obkrožalo pa nas je tudi nekaj snega. Zanimivo. Če bi bilo to v Alpah, bi postali verjetno vsi čez noč Ötziji. Vodiča je namreč skrbelo, da je v perujskih rečnih koritih, ki so podobna slovenskim izsušenim potokom, veliko vode, kar pomeni zasnežene vrhove. Res so potem poročali, da so gorske ceste, po katerih naj bi se drugi dan vozili do prej omenjene razgledne točke, zasnežene. Toda narava je sodelovala s slovensko ekipico, tako je perujsko sonce stopilo sneg s prometnih poti in pomirilo vodiča.

Višinska bolezen. Če že pišem o višini 4900 m, moram tudi o spopadanju z višinsko boleznijo. Ni večje napake od te, da pripeljejo nekatere agencije turite takoj v Cusco, ki leži na 3600 m, in jih poženejo na oglede po okolici. Seveda potem ni nič presenetljivega, če se kakšen turist kar »prevrne«. Pogostost in hudost težav se povečujeta z višino in hitrostjo vzpona. Višinska bolezen se lahko odraža skozi bogato paleto težav in težavic: glavobol, slabost, bruhanje, nespečnost, razbijanje srca, lahko pa pride celo do pljučnega in možganskega edema ter kapi in tromboze. Ker smo začeli v Limi in je naš prvi konkretnejši vzpon predstavljalo bivanje v Arequipi (2400 m), smo lahko čutili le manjše težavice (večina je tožila o glavobolih in vrtoglavici, samo en gospod je čutil večdnevno slabost). Ker sem že po naravi taka, da rada hitro hodim in pravijo, da »letim«, me je vodič opozarjal: počasi Gabi, ker ti bo slabo. Čutila sem, koliko smem hiteti, saj tam nisem tako hitela kot doma, a zanimivo, da pri gibanju nisem imela težav, nasprotno. Višino sem vedno čutila le v hotelski postelji v mirovanju, ko sem se ponoči nenadoma prebudila in sem mislila, da bom ostala brez zraka. Pravijo, da je pri 5500 m samo še pol toliko zraka, kot smo ga vajeni, zato ni čudno, da nisem mogla niti ob globokem vdihu vdihniti dovolj zraka in mi je zato malo bolj razbijalo srce. V vsakem avtobusu in hotelu pa čaka popotnike tudi kisikova bomba, če bi potrebovali takojšnjo pomoč. Naloga posameznika pa je, da veliko pije, saj prav čutiš, kako je zrak suh, izsušene imaš ustnice, nosno sluznico, kar ti hitro pokaže, da je pitje vode nuja.

Vrnimo se k Arequipi, ki jo obkrožajo vrhovi vulkanskega izvora in mi je bila zelo všeč. Težko povem zakaj, verjetno zaradi zanimivih uličic, vrhov nad mestom in ljudi, morda zaradi samostana sv. Katarine, ki je čudovit splet samostanskih uličic predvsem rdeče barve in poln prelepih cvetličnih lončkov, dreves in grmovja. V tem mestu pa domuje tudi ena najslavnejših in najbolje ohranjenih mumij na svetu: Juanita. Njej, ki se je žrtvovala s pohodom na šesttisočaka, da bi pomagala svojemu ljudstvu s svojo smrtjo, je posvečen lep muzej in tam jo hranijo v odličnem stanju.

Ko gledamo na fotografijah Machu Picchu, nam je vsem jasno, da je mesto zgrajeno visoko v gorah. Ko pa si dejansko tam, pa si prav zmeden. Prav smešno je, ko imaš občutek, da greš nekam v hribe, a se iz Cusca, ki je na 3600 m, spustiš do Machu Picchuja na 2400 m. Kako spustiš, če pelje vlak navzgor? Ha, ha, seveda, vmes vodi pot tudi navzdol, a se človek tega niti ne zaveda. Zmotna je tudi informacija, da vozi vlak prav do Machu Picchuja. Čudovit turistični vlak s stekleno streho, ki omogoča občudovanje gora, vozi do »prstkov« - vznožja Machu Picchuja. Naprej sledi vratolomna adrenalinska vožnja z avtobusom, ko se vprašaš: bom preživel? Me prav zanima, koliko nesreč se zgodi, ko dirka tistih dvajset turističnih avtobusov po gori gor in dol, pri tem pa imajo nad prepadom vedno kakšno kolo v zraku. Zadnji delček poti je potrebno prehoditi peš. Ste vedeli, da dobite ob vstopu na Machu Picchu v potni list tudi žig? Machu Picchu bo tako z mano v mojem potnem listu potoval še drugod po svetu. Svetovne znamenitosti zdaj ne bom predstavljala, lahko samo potrdim, da je tam res čutiti posebno energijo.

Ljudje in zgodovina. Zgodovine
vam ne morem podrobno predstaviti, dovolj gradiva najdete po spletu in v knjigah. Bi pa omenila nekaj zanimivosti. Kot turist lahko čutiš, da je perujski narod ponosen nase, na svojo zgodovino. Revni so, ampak bogati po svoje in ponosni. Ljudje te vedno sprejmejo z nenarejenim nasmeškom, so zadržani, a zelo prijazni. Če je potrebno pri nas ljudem vcepljati to, da je treba pozdraviti in reči hvala, se mi je tam že dvoletni otrok brez materinega spodbujanja takoj zahvalil za bonbonček z iskrenim in nasmejanim »gracias«. Všeč mi je bilo tudi dejstvo, da pričakujejo od turistov, da njihovim otrokom ne dajejo za kakšno uslugo (npr. slikanje) denarja kot odraslim, temveč bonbonček, saj hočejo otrokom privzgojiti, da se do denarja pride z delom, ne s poziranjem. Malokje vidiš zasebno in razkošno vilo. Zakaj? Zaradi varnosti. Prvič zaradi potresov, ki so tam zelo pogosti, drugič zaradi strahu pred ropom. Če si bogat, naj tega tvoja hiša ne razkriva. Enako je bilo z našimi hoteli. V Nazci smo malce s strahom vstopili skozi neko garažo in se spraševali, kje bomo spali. Notri nas je pričakal čudovit atrij s hodniki, ki so vodili do lepih sob. Ljudje res živijo z naravo, kar se kaže na različne načine: z živalmi ravnajo spoštljivo, nič se ne zavrže, vse se nekako uporabi. Kljub temu niso odrezani od sveta. Ko smo bili na otokih Uros, na obisku pri domačinih, ki živijo na jezeru Titikaka, je vse na teh plavajočih otokih iz tamkajšnjega okolja. Temelji otoka, trsje, ki vse povezuje, njihove hiše, ki jih prenovijo vsake pol leta, da dajejo vtis, kot da so sumljivo sveže in narejene za turiste, pa sploh ni tako. Hiše prenavljajo po vsaki sušni in deževni dobi, da jim ne bi puščale, da bi jim nudile pravo zaščito in varen dom. Staro hišo iz trsja pa uporabijo za kurjavo, seveda na glineni podlagi, da se kaj ne vžge. Kako so torej povezani s sodobnim načinom življenja? Na otoku imajo sončne celice, s pomočjo katerih si potem privoščijo razkošje: radio in televizijo, kar so nam ponosno razkazali ob obisku ene izmed hiš.

Živali, rastline in biodiverziteta. Nikjer še nisem videla in jedla toliko vrst krompirja in koruze kot prav v Peruju. Ne samo to, človek nikjer niti nima možnosti, da bi jih lahko vsaj videl. Tam sem se še bolj zavedla, da živimo ljudje po svetu večinoma kot talci pokvarjenih korporacij. Nedopustno je, da v nekaterih državah veselo prodajajo tudi svoje vodne vire. Nobena država nima pravice biti lastnica vodnih virov v neki drugi državi. Voda je LAST ČLOVEKA, ki tam živi, ne institucije, sploh pa ne druge države. Pripada nam po naravi sami. Tako so nas užalostili, ko smo izvedeli, da prihaja tudi v Peru uničevalski Monsanto, načrtni uničevalec biodiverzitete samo zaradi DENARJA. Inki so se zavedali pomena biodiverzietete že zdavnaj v preteklosti, imeli so celo fakultete, neke vrste raziskovalne laboratorije v naravi, ki so bili podobni grškemu gledališču, kjer so ugotavljali, na kateri strani neba, na kateri višini je najbolje posaditi katero od kultur. Z vodo pa ravnajo zelo premišljeno: vsako kapljo uporabijo smotrno. Kot jim narava včasih otežuje življenje (suša), tako jih tudi nagradi na poseben način. Krompir npr. lahko posušijo in ga shranijo za hude čase. Ko si ga zaželijo, ga dajo stati za kratek čas v vodo in tako se krompir povrne v prvotno obliko. Sušenje krompirja na ta način v Sloveniji ni izvedljivo, saj lahko to uspe samo v podnebju, kjer se zelo hitro in intenzivno menjavata topel in mrzel suh zrak. Kot sem bila navdušena nad biodiverziteto rastlinja, sem skoraj vriskala, ko sem pri 4000 m končno zagledala alpake. Živijo namreč nad 4000 m, nižje uživajo svoje življenje lame, pod 3000 pa vikunje in guanaki. Vikunjo sem videla mogoče samo eno, saj je zaščitena in je ni dovoljeno imeti zasebno. Njena dlaka, volna je izredno nežna in zato cenjena, žival pa zaščitena, ker je tako redka. Dovoljeno pa je imeti enako cenjeno alpako, ki je prav tako volnena kraljica. Izdelki iz alpakine volne veljajo po celem svetu za drage in kvalitetne, še posebej pa izdelki iz »baby alapke«, kot ji tam pravijo. Verjetno mi ni potrebno poudariti, da sem se slikala z vsako, ki sem jo srečala, in jo seveda z največjim navdušenjem pobožala. Alpakino volno pobarvajo z naravnimi barvili, kar so nam demonstrirali v družinskem podjetju. Barve so bile žive, ne medle, kot bi morda pričakovali od določenih naravnih barv, ki jih je težje pridobiti.

Ste jedli kdaj morskega prašička? Jaz sem. Zagotovo boste mislili, da sem kruta. Nisem, obožujem živali, morski prašiček je žal njihova nacionalna jed in ga jedo samo ob praznikih. Ker so ga v neki gostilni za državni praznik že pripravili, sem ga pač poskusila. Nič posebnega, drobno telesce, res ga je škoda pojesti. Ste vedeli, da visi v Cuscu (Cusco pomeni popek sveta) v njihovi znani katedrali slika Zadnje večerje, na kateri pred Jezusom na krožniku ne leži riba, temveč morski prašiček? Ja, tako je. Kako približati nekdanjemu inkovskemu ljudstvu krščansko vero? Tako. Poleg nasilja so uporabili tudi takšne simbolne kompromise. Jedli pa smo tudi alpakino meso, ki ga tam jedo kot pri nas svinjsko ali piščančje. Alpake ne vzrejajo zgolj zaradi volne, toda tudi alpaka ne živi večno, Perujci pa ničesar ne zavržejo. Ker spoštujejo naravo in živijo revno, alpako ob koncu njenega sicer lepega življenja tudi pojejo. In ker smo pri živalih, priporočam ogled čudovitega naravnega rezervata živali Ballestas v Paracasu, med Limo in Nazco, pravijo mu tudi perujski Galapagos. S čolni vas zapeljejo na morje k otokom rdeče barve, kjer živijo morski levi, pelikani, kormorani, humboldtovi pingvini in veliko drugih živali, predvsem ptic. Gre za čudovito doživetje narave na Tihem oceanu. Kot je povedal vodič: tam, kjer vidiš pingvina, ni življenjski prostor za človeka. Res smo bili zaradi mrzlega vetra oblečeni kot za alpinistično opravo. Človeka pa se dotakne tudi sam Tihi ocean. Tih ravno ni, ker je morje glasno bučalo, je pa res grozljivo romantično neskončen. Ne bi želela ostati sama, prepuščena njegovim valovom, bi ga pa z veseljem opazovala v miru ob dolgi perujski obali s puščavo v ozadju, vzporedno katere teče vsaj navidezno neskončna Panamerikana.

Gabriela Zver

Nujno si oglejte, če se boste odločili za potovanje v Peru, tudi tamkajšnje čudovite soline (Salinas), ki spominjajo na turške Pamukkale. Zagotovo boste uživali ob ogledu muzeja zlata (Lima), palač ter templjev (Sacsayhuaman, Ollantaytambo, Pisac, Raqchi v Wiracochi), grobnic (Sillustani) in inkovske prafakultete za agrokulturo (Moray), puščavske oaze Huacachina, kanjona Colce, ki ga preletavajo kondorji in za katerega je znanstveno potrjeno, da je večji od ameriškega Velikega kanjona.

Slikovna animacija