Pohodniški izziv v vročini – Delicate Arch

O lokih Narodnega parka Arches sem že pisala in zaključila članek s preusmeritvijo na ta članek o Delicate Archu. Zakaj? Ker si to zasluži. Tistega vročega dne, ko sem prehodila že kar nekaj kilometrov po razbeljenem soncu in prispela do petih razgledniških točk, je našo skupino čakal skrivnostni vrhunec. Le kaj si bomo ogledali?? Ob vstopu na to pohodniško pot res nisem vedela, s čim bom nagrajena. So nas pa konkretno opozorili na vročino in pomembnost zalog vode rangerji, ki skrbijo za park in varnost pohodnikov. Hm, imam dovolj vode? Zjutraj sem se po mojem mnenju dobro založila, potovali smo že drugi teden, poznala sem svojo porabo vode v zelo vročih dneh. V Dolini smrti sem spila svoj osebni dnevni rekord: sedem litrov tekočine. Tako sem tudi to jutro verjela, da pravilno presojam, a nisem še vedela, da se bom odločila za dodatne pohodniške poti, ki jih vodnik ni predvideval in jih tudi ni vsiljeval. Pa menda bo dovolj, saj pa sem vajena pohodov … Hm, no ja …

Naša pot je bila najprej položna, nato pa je postajala vedno bolj hribovita in naporna. Vročina je postajala neznosna. Več si prehodil, bolj ni bilo konca poti. Tja in nazaj nas je čakalo 5 km poti, kar ni nič hudega, je pa hudo, če je ves čas nekje 40 stopinj in se je potrebno vzpenjati. Skupine potnikov ali posamezniki so se vračali z dopoldanske ture, vidno utrujeni, a veseli … Hodim in hodim, ozrem se, da  pogledam, kako daleč sem … daleč, ampak konca pred mano nobenega … kam sploh gremo, ve kdo? Ne, nihče od naših nima pojma, vemo samo, da moramo slediti označeni poti. Vsi smo prekuhani … nastopi prva kriza … a se ne dam, drugi tudi ne … potem pa me začne oblivati hladen pot, v tisti hudi vročini me začne zebsti. Ojej, to pa ni dober znak, no, najboljše, da me zadene kap ali da me doleti vročinski udar! Jezna sem, da v danem trenutku ne znam poskrbeti zase. Pa saj sem vedela, da ne bom šla na lahkoten jesenski sprehod. Ampak kaj naj storim? Nobene sence, naprej, nazaj … vse je isto. Vprašam druge sopotnike, kako se počutijo, vsi preklinjajo vročino in naporno pot. Odločimo se, da bomo malo posedeli za neko majhno skalo in pri drevescu z redko senco. Ravno toliko sta tam za zaščito, da se nas 5, 6 lahko malo skrije pred soncem. Pogovarjamo se o smiselnosti hoje in tega, kar nas bo na koncu čakalo. Je vredno, da se mučimo in da se nam na koncu še kaj slabega pripeti? Je nek simpatičen razgled vreden tega? Bodimo resni! Vodnik in še dva sopotnika so odšli naprej, so bili pač prvi, v zelo dobri kondicji, niso se zavedali, da eni razmišljamo o odpovedi. Zadnji v skupini, ki je bil s strani vodnika določen, da mora biti zadnji in da nikogar ne smemo kar tako nekje puščati, nas vpraša: »Kaj bomo? Ste sposobni nadaljevati pot, si to želite? Prosim za odgovor, ker se moramo odločiti!« Izčrpani ga gledamo in … tuhtamo. »Ko preštejem do 10, se boste morali odločiti. Kdor bo želel nadaljevati pot, bo nadaljeval z mano, kdor ne, pa ne sme nikamor, tu, v tej majhni senci bo moral počakati na našo vrnitev, ste razumeli? Torej, ena, dve, tri, štiri … deset!« In jaz se na deset vstanem, drugi še zmeraj niso prepričani, kaj bi, in rečem: »Že grem, že grem …« in zapustim skupino, grem v smer, v katero je šel naš vodnik z dvema najmočnejšima pohodnikoma. Presenečena sem, koliko mi je ta kratka nekajminutna pavza pomagala, da sem si opomogla. 

Hodim, jebela je vroče, hodim … in poskušam najti motivacijo. Oglasim se trem nasmejanim pohodnikom, ki se vračajo in jih vprašam. »How far is it?« Oni vzpodbujajo: »Not so far, don't give up, 20 minutes of walk. it's beautiful, it's really worth to see it!« Hodim in hodim. Pa dobro, koliko še? Prepotena sem od glave do pet. In spet vprašam naslednjega precej grobo: »Where is that fucking mountain or the view? Is it far?« Sploh ni bil zgrožen nad mojim vprašanjem in besediščem. Smejal se je on, smejali so se ljudje iz naše skupine. Poln razumevanja in sočutja mi odgovori: »I know, it's hard, it really is. Don't give up!  Only 20 minutes of walk, but it's awsome, it's stunning.« Ma ja, že spet »twenty minutes«, vsi mi to odgovorijo, tudi če je že od zadnjega vprašanja minilo »ten minutes«. Pogovarjam se z našimi, da so te tolažilne besede o "20 minutes" dober nateg. Od našega odmora hodimo že trideset minut, pa nič ne kaže na kakšen konec poti. Vlečem se in vlečem, no, končno, vzpenjanje se je končalo, vsaj to, zdaj hodim po ravni ozki poti, nad nekim prepadom, ob visoki skali, ne vidim nič takega, narava je sicer lepa, ni kaj, ampak nič znanega … in kočno prispem. Končno!!

In kaj zagledam?! Kaj?! Za TO krasoto sem se trudila in mučila?! Res??? Mislim, wow, resnično hvala, hvala, hvala!! Pa to je ta svetovno znani 52 metrov dolg samostoječi lok, ki je simbol države Utah! Delicate Arch. Zagledam vodnika. Meditira, poleg njega piksna kokakole. »Prosim, daj mi del svoje kokakole!« ga malce ukazovalno prosim. On: »Kaj nimaš svoje vode?« »Imam samo še za kakšen požirek, prosim, daj mi svojo kokakolo, eno še imaš zase!« Res sem bila v krizi, nisem se zavedala, da bom ostala brez nje. Če bi to vedela, bi si jo od koga sposodila, preden smo zapustili kombi. Na poti si je nisem mogla, je bilo prepozno. Vodnik komentira naš prihod: »Hitro ste prispeli sem, praviš, da v eni uri v tej vročini? Veš, mogoče se tega ne zavedaš, ampak to je hitro. Za to pot je predvidenih od 3 do 5 ur, odvisno od tempa hoje.« Res? No, huh, torej nisem v tako slabi kondiciji, kot sem misila, ker se me je lotevala neka mrzlica, očitno je bila kriva neznosna vročina.

Usedem se na rob tega nekdanjega morskega dna in gledam v prostranost, resnična prostranost v vse smeri, dobesedno v vse smeri. Pred mano pa v Delicate Arch. Resnično čudovit. In tišina?! Šele tam se zaveš, kaj je tišina! Tišina je to, ko ne slišiš dobesedno nič. Če so ljudje tiho … potem ne slišiš ničesar, ni čivkanja, ni šumenja dreves. Če si sposoben biti le sam s sabo, boš čez čas slišal morda svoj srčni utrip – o takšni tišini govorimo. Tam sem se drugič zavedla, v kakšnem hrupu živim … jaz, ki živim na obronku mesta, menda v mirnem delu. Ma kakšen mir?! Sicer res poskušam žgolenje ptic, iz daljave pa slišim avtocesto, toliko o čudovitem domačem miru. Prvič sem to tišino doživela v Dolini smrti in občutek je božanski.

Poskušam srkati to mirnost, ogledujem si umetnino narave, poleg loka vidim še eno zanimivost. Kaj ni to riba? Ha, ha, kako prisrčno, narava je oblikovala dobesedno ribo, tako lepo debelušno, s plavutmi, pa z debelimi ustnicami.

Tako smo nekaj časa uživali, sedeli, opazovali, meditirali … če bi bilo možno, bi tam ostala do noči. Pa ravno tega nam rangerji niso dovolili, morali smo se vrniti pred sončnim zahodom. Čakala nas je še dolga pot nazaj. Moram reči, da tudi tej poti kar ni bilo konca. Dobra stran je bila, da je bil večji del poti po hribih navzdol, naša kolena pa so k sreči vse to prenesla.

Prenočili smo v bližini parka in si naslednje jutro ogledali še lok Wilson Arch, ki stoji ob cesti, ki vodi naravnost do Monument Valley. Saj veste, tista slavna cesta, na kateri se Forrest Gump ustavi in ugotovi, da mu ni več do teka ter pusti za seboj zmedene sledilce. Hihi. Da, ob tej cesti smo si ob sončnem vzhodu ogledali še en lok in splezali do njegovega »okna v svet«. 

 

Oglejte si nekaj fotografij lepot tega loka.

GABRIELA ZVER