Narodni park Arches - okna v svet magične tišine

Na potovanju po Zahodu ZDA sem se veselila, da bom stopila v ta rdeč svet, v svet puščave, peska, skal … Na splošno obožujem puščave. Dajejo mi poseben občutek svobode. Seveda se istočasno zavedam, da niso nedolžno okolje, da so mogočne. Izgubiti se v puščavi ali ostati sam v puščavi je gotovo grozna izkušnja. Ampak na varen način, vodeno, so nekaj drugega.

Vstopili smo torej v Narodni park Arches v Utahu, beseda arch pomeni slovensko lok, včasih jih poimenujejo tudi okna, oboki. Gre za naravne loke iz peščenjaka, ki jih oblikuje narava. Kot sproti nastajajo, tako se lahko čez noč po mnogih letih delovanja sil narave prevrnejo, zlomijo in naenkrat velike znamenitosti ni več, hkrati pa nastajajo novi loki, nove bodoče znamenitosti. Generacije lahko skozi desetletja vidijo spremembe v pokrajini, včasih bolj opazne, včasih manj. Loki in pokrajina so se oblikovali skozi milijone let, saj je bila pokrajina naprej morsko dno, ki se je izsušilo, ostalo pa je veliko soli in peščenjaka. Veter, velike temperaturne razlike, od neznanske vročine do zelo nizkih temperatur, sonce in redke, nepredvidljive padavine, še zmeraj oblikujejo te čudovite skulpture.

Ob vstopu v narodni park dobiš vse potrebne informacije: glede znamenitosti parka, možnih tur, varnosti.. Mi smo začeli s pohodniško potjo imenovano Park Avenue, ki vodi od razgledne točke Park Avenue do Courthouse Tower in je dolga 1,5 kilometra v eno smer. Naš vodnik se je odpeljal s kombijem na drugo stran parka in nas čakal pri izhodu. Vedno smo se organizirali. V naši majhni skupini je eden imel kompas, drugi je bil vodja poti, tretji pa vedno zadnji, da smo skrbeli za varnost skupine. Tabla ob vhodu v park nas je opozorila, da naj ne lomastimo povsod po parku, naj se držimo pohodniške poti. Vsaka naša stopinja, vsak naš poseg v naravo, ko nekaj po nesreči pohodimo ali kakorkoli poškodujemo, vpliva na naravo. Vsi puščamo odtise. Prav se mi zdi, da moramo turisti za sabo puščati naravo čim bolj neokrnjeno za vse, ki si jo bodo želeli še kdaj ogledati in seveda zaradi narave same, saj smo le njen del in nič več.
V veliki vročini je bila pot naporna, a ne preveč, sem pa spila že med prvim pohodom veliko vode. Jaz bi rekla preveč, glede na to, da nisem vedela, kaj vse me bo tega dne še čakalo. Na pot smo sicer vzeli izdatno količino vode, pa se je do večera izkazalo, da je bilo premalo. Ta prva tura namreč ni bila načrtovana, zanjo smo se odločili na kraju samem, ker nas je očaral razgled in vodnik se je z nami strinjal, da nam lahko da čas. V tem delu parka in v drugih, ki jih bom še predstavila, so snemali Indiano Jonesa in Last Crusade.

Ta del parka je res odlična filmska kulisa za karkoli, povsod zanimivi vrhovi iz peščenjakov, kamniti stebri, monoliti, vmes zanimivo grmičevje, še tla pritegnejo pozornost, saj gre za nekdanje morsko dno. Lepo se vidi, kako vreme, nalivi oblikujejo nekdanje morsko dno, kje se vedno znova zbirajo ostanki kakšnega naliva.

Kot že rečeno, nas je na drugi strani parka čakal s kombijem naš vodnik Janko. Polni vtisov smo se napotili do naslednje točke parka, do Balanced Rock. Že ime monolita razkriva, da gre za skale, ki so dobro balansirane, dokler ne bo prišlo do točke, ko bo narava preoblikovala znamenitost in se bo monolit sesul.

Narava pa ne skrbi le za balansiranje, temveč tudi za brušenje. Tako so nastali peščenjaki, ki izgledajo, kot da bi kdo postavil skale na neko polico tako, kot se postavi knjige. Ta del parka se imenuje Devils Garden, po naše Hudičevi vrtovi.

Naša naslednji postanek se je imenoval Sand Dune Arch. Tu so skale podobne tem »zloženim knjigam«, ker tudi tu vstopimo skozi ozek prehod do skritega loka.

 

Sledila je naslednja točka pohajkovanja, meni ena od treh najlepših (poleg Delicate Arch in Park Avenue): Skyline Arch. Sprehod do tega loka je pravi fotografski užitek, saj ponuja čudovito panoramo, že od daleč zanimiv lok, ki se s približevanjem ves čas po svoje spreminja, fotografijo pa obogatijo zdaj grmovja, zdaj kaktusi ali posušena debla ostankov grmičevja, dreves. 

 

 

Ja, res je, sonce je bilo na svojem zenitu, moje navdušenje in brezglavost tudi, zato sva s sopotnico splezali na visoko skalo pod lokom. Sploh ne vem, kako mi je uspelo. Tam so naju poslikali. Šele, ko sem morala sestopiti, sem ugotovila, da se bo potrebno nekako vrniti na tla, pa najprej nisem vedela, kako. Po nekaj poskusih in akrobacijah nama je uspelo.

Se spomnite, da sem v uvodu pisala o tem, kako moraš biti za obiska parka v tej neznosni vročini konec julija in v začetku avgusta dobro pripravljen in imeti s seboj veliko vode? No, ker smo svoje načrte podaljšali z nepredvidenim pohodom skozi pri del parka, bom kmalu ugotovila, da sem popila veliko več vode, kot sem predvidevala. Čakal nas je namreč najtežji izziv. Obisk dela parka, ki ga vodnik ni razkril, ker je želel, da bo presenečenje. Vredno je bilo vsake kaplje potu, a tudi nevarno zaradi vročine, dolžine poti in premajhne količine vode v mojem nahrbtniku. 

 

Za nadaljevanje branja klikni na: DELICATE ARCH - VRHUNEC POHODNIŠKE POTI + Wilson Arch

 

Mapa, zemljevid lokov, ki jo je ustvaril eden od blogerjev.

 GABRIELA ZVER