Si pripravljen vsak dan opraviti kakšen srednje naporen pohod po naravi?
Ti je všeč občutek, da se nahajaš sredi velikanskega Atlantika na nekaj kvadratnih kilometrih zemlje?
Si se pripravljen spopasti z muhastim vremenom, ki se v istem dnevu nekajkrat spremeni iz sonca v dež, naliv, pršenje, veter in močno sončno pripeko?
Si pripravljen potovati od otoka do otoka in spoznati raznolikosti?
Bi rad vsak dan videl kakšno kravo in občudoval neskončno število grmov hortenzij?
Če si odgovoril na večino vprašanj z DA, je čas, da obiščeš Azore.
Azori so otoki dobesedno sredi Atlantskega ocena, seveda v zgornji polobli, in prinašajo Evropejcem vreme. Tam se menda rodi, tako pravijo strokovnjaki. Prav tako ležijo Azori, tako kot Islandija, na tektonski prelomnici, kjer se stikata ameriška in evrazijska plošča, pri Azorih tudi afriška. Zaradi aktivnosti na tej prelomnici so pokukali iz morja otoki Azorov.
Spoznajmo jih nekaj. Za ogled večje slike klikni nanjo. Po setu slik sledi nov opis otoka, zato ne prekini svojega branja.
Azori so ena od dveh avtonomnih portugalskih pokrajin (poleg Madeire). Gre za devet otokov vulkanskega izvora sredi Atlantskega ocena. Prej smo omenjali vreme, kaj pa je s temperaturo? Je precej vlažno področje, temperature se gibljejo med 16 °C in 24 °C. Do 15. stoletja so bili otoki neposeljeni.
Prehodila in ogledala sem si naslednje otoke: Sao Miguel, Pico, Sao Jorge in Faial. Prvi otok je nastal pred 8 milijoni let (Santa Maria), Sao Miguel pred 4 milijoni, Faial pred 700 tisoč leti, Sao Jorge pred 550 tisoč leti, Pico pred 27 tisoč leti, kar se tudi opazi, saj je še ves črn in zelo slabo porasel z zelenjem.
Zadnji izbruh (čeprav pod morjem bruha ves čas) so doživeli na otoku Faial leta 1957, ko je otok ponovno zrasel v dolžino, tudi ta prirastek spominja na površje Marsa.
Drugače pa si vsak zapomni Azore tudi po hortenzijah, ki jih je toliko, da so prava paša za oči. Če ste kje na potovanju videli veliko hortenzij, pomnožite to z 20 ali več, da dobite pravo sliko. Kmetje jih obravnavajo včasih kot plevel in jih pokosijo, spadajo v invazivno vrsto. Drugače pa koristijo terenu, saj s hortenzijami utrdijo brežine, z njimi prav tako ustvarjajo neke vrste zidove, ki ščitijo pred vetrom.
OTOK SAO MIGUEL
Ponta Delgada in okolica
Razgledna točka Vista do Re, fotografirano iz zapuščenega Monte Palace Hotela
Hotel s sanjsko lego in neverjetno usodo. Hotel je propadel v 18 mesecih po otvoritvi zaradi finančnih težav. Zaprli so ga leta 1990. Zdaj ga oblegajo turisti, ki nezakonito hodijo po njem in občudujejo iz njegovih sob neverjeten razgled.
Lagoa de Santiago
Rt Escalvado
Rt de Ferraria
Otok Vila Franca do Campo
Poglej od zgoraj, ni moja slika, klikni vir.
Otok sprejme samo do 499 obiskovalcev na dan. Je varovana skrivnost domačinov, kjer se lahko varno kopaš v morju, ne da bi te odnesel morski tok. Na pol ure vozi ladja od otoka do Ponte Delgade.
Vale das Furnas – v delujočih vulkanskih vrelcih (fumarolah) so nam skuhali kosilo. Celo mesto smrdi po žveplu, kar je seveda razumljivo.
Terra Nostra Botanical Garden
Na otoku Sao Miguel se nahaja edina evropska plantaža čaja, Gorreana. Tudi biološko je ta čaj najbolj neoporečen na svetu, saj na plantaži ne uporabljajo pesticidov proti škodljivcem, ker jih ni. Klima na otoku je namreč takšna, da škodljivci nimajo možnosti, da bi se razvili. Podjetje obstaja od leta 1883, čaj pa so prvič posadili leta 1750.
Seveda smo obiskali tudi eno od plaž na severu otoka (dobesedno na severni sredini), kjer smo si vzeli čas za kosilo.
Na naslednjih slikah vidimo podobe iz naravnega rezervata Lombadas, kjer se je možno kopati v naravnih vrelcih pod slapom in v senci avtohtonih dreves ter orjaških praproti.
Višek dneva pa je predstavljal spust do obale jezera v kraterju z imenom Lagoa do Fogo, kar pomeni ognjena laguna. Po občudovanju narave pa je sledil naporen vzpon nazaj na vrh kraterja.
Po vodnikovih besedah smo bili eni redkih, ki smo lahko videli jezero v jasnem vremenu. Večinoma se ne vidi nič, le velika megla. To priložnost smo izkoristili in porabili urico, da smo se spustili do tistega polotoka sredi jezera, ki ga vidite na sliki, nato pa se je bilo treba vrniti. Eni po štirih, drugi drugače, vsi pa smo plazili mukoma po kozji poti nazaj na vrh in prispeli do 23. ure zvečer v hotel, kjer smo se pripravili na zgodnji odhod.
OTOK PICO
Ob 5. uri smo opravili hitri zajtrk in že bili na poti na letališče, od koder smo poleteli na otok Pico z enim sopotnikom manj, ker je bil njegov sedež prodan dvakrat. Na Picu nas je pričakal menda tipičen dež. Lilo je kot iz škafa! Ampak na avtobusu smo stavili, do kod bo lilo. Do konca vasi ali do polovice ali pa celo uro? Žal je lilo celo uro, nato pa je res posijalo sonce. Kljub dežniku sem bila mokra kot miš. Na soncu sem uspela preživeti pol ure, toliko, da sem se za silo posušila do vstopa v podzemni svet, ki ga je ustvarila lava in tam je bilo seveda mrzlo, moja oblačila pa so bila samo delno suha. Sledil je ogled pokrajine polne vinskih trt in mali treking, ko smo skorajda omedlevali na vročem soncu. Vse to je Pico, vreme pa pol.
Pa pojdimo po vrsti. Začeli smo torej z dežnim ogledom vinorodnega območja, ki je dejansko zemlja, v kateri ne raste nič, razen teh trt. Vidimo le črne od vulkana oblikovane in ohlajene kamnine, preraščene mogoče z lišaji in s kakšnimi grmički. Pico je najmlajši otok, zato narava še ni opravila svojega dela in še nima prave zemlje, ki bi bogato rodila. Pico je od Sao Miguela mlajši več kot 3, 5 milijonov let.
Unescova polja in trta
Zmajevka je drevo, ki sicer raste v divjini v afriških subtropih in tropih na otokih jugovzhodne Azije. Če zarežeš v deblo, priteče rdeča tekočina, zmajeva kri, od tod ime drevesa.
Ogled nekajkilometrskih tunelov, ki jih je v globino zemlje in morja oblikovala lava. V jami, ki jo je nekoč oblikovala lava, hranijo tudi buteljke.
Azorski vinogradi, spodaj vidimo delavce ob trti, vetrnica pa je ostanek flamske kulture, ki je živela tudi na tem otoku. Z otoka Pico lahko vidimo na otok Faial, z druge strani pa na Sao Jorge.
OTOK SAO JORGE
Ponovno na otoku Pico
Najvišja gora Azorov in Portugalske, Pico, se dviga 2350 m visoko in s svojim vrhom zaključuje največjo gorsko verigo na svetu Atlantski greben. Njegov legendarni vrh je v zimskih mesecih pokrit s snegom ali ovit v oblak. Dva naša sopotnika sta se povzpela. Na pot sta se odpravila sredi noči. Ko smo mi opravili enega od manj zahtevnih trekingov, sta ona priplezala na vrh Pica in ga poslikala. Pridružila sta se nam popoldne, ko smo po kosilu odpluli na naslednji otok, na Faial in v glavno mesto Horto, kjer nas je pričakal hotel Columbo. Ni spominjal na Kolumba samo po imenu, ampak tudi po notranji opremi in energiji, brrr, strašljivo.
Mestece Lajos do Pico znano po kitolovu
OTOK FAIAL
Mesto Horta
Središče Horte, kjer se zbirajo jadralci, v svetovno znani gostilni Peter, tam smo kosili tudi mi, glej krožnik s hobotnico.
Panoramski pogled na Horto, mesto, v katerem se ustavijo vsi pravi pomorščaki in pustijo svojo sled, risbo, ter prosijo nebo, naj jih čuva med plovbo do končnega pristanišča. Ta običaj obstaja že stoletja.
Oglej si video, da boš videl, kako je vreme nestanovitno in kakšen je dejanski razgled:
Pogled na goro Pico na sosednjem otoku Pico, medtem ko si na otoku Faial
Sledil je ogled nekdanjega vulkana Capelinhos, ki ga je oblikoval izbruh ognjenika leta 1957–58, tako je otok ponovno zrasel in dobil nov zaliv. Svetilnik pa je zasul pepel, ki so ga potem deloma odkopali in na dnu svetilnika ustvarili muzej, ki prikazuje vulkanske dejavnosti na Azorih.
Komentarji
Objavite komentar