Mehika, dežela naravnih lepot

JUKATAN, DEŽELA MAJEV

Ali veste, kako je polotok Jukatan dobil svoje ime? Ko so Španci bili na svojem osvajalnem pohodu po Mehiki, so prišli na področje današnjega Jukatana in poskusili komunicirati z domačini Maji, da bi čim več izvedeli o kraju. Žal je zaradi jezikovnih preprek prišlo do slabe oz. napačne komunikacije. Maji so ves čas ponavljali: »Yu-ka-tan, yu-ka-tan!!«. Španci so mislili, da jim sporočajo ime kraja, da se pač nahajajo na Jukatanu, Maji pa so dejansko želeli sporočiti, da ničesar, kar jim Španci govorijo, ne razumejo. Jukatan dobesedno pomeni: Ne razumem! Več sem o zgodovini in arheoloških najdiščih pisala v 1. delu.

NARAVNE LEPOTE: KANJON, SLAPOVI IN CENOTE

Poglejmo si naravne lepote Mehike. Prvi takšen ogled je bil ogled parka Sumidero na področju Tuxle, kjer smo se zapeljali 28 kilometrov po dolžini kanjona in občudovali naravo, deževni gozd, živali ter ponovno izvedeli, da so se tudi tu žrtvovali ljudje s smrtnim skokom z vrha skale v vodo. Malce smo bili presenečeni, da plava v tako lepem okolju v vodi toliko plastenk. Domačini so povedali, da čistijo in odnašajo plastenke, ampak da ni preprosto ohranjati kanjona čistega, češ da smeti dnevno prinaša s seboj reka, ki teče iz Gvatemale. Spodaj boste videli sliko skale, ki s svojim zelenjem izgleda kot jelka. Ker je bilo v času mojega obiska sušno odbobje, je slap majhen, voda pa rahlo prši. V deževnem obdobju ima slap seveda drugačno podobo.

Tudi če se zvrsti serija 20 ali več slik, se članek nadaljuje, podrsaj naprej, objava ima vsaj 8 podnaslovov, poglavij. Za ogled fotografije v večji velikosti, klikni nanjo. Objava se konča šele z mojim imenom in priimkom

Pogled z avtoceste

Odlična kamuflaža narave. Na sliki sta dva krokodila. Poišči ju.

Slap v obliki jelke

Ogledali smo si tudi slapove tropskega deževnega gozda Aqua Azul, ki se nahajajo v deželi domorodcev, v Chiapasu. Le-ti jih čuvajo in zanje skrbijo, prav tako odločajo, kdo se lahko pelje mimo ali do slapov in kdo ne. Ustvarjajo zasede, ker se borijo za svojo deželo, da je mehiška vlada ne bi prodala kakšnim ameriškim korporacijam. Razumljivo je, da želijo upravljati sami s svojo naravo in njenim bogastvom. Davek, ki ga zaradi tega plačajo, pa je žal težje življenje, revščina. Država nalašč zavlačuje s popravili uničenih cestnih povezav, ne poskrbijo za infrastrukturo ipd. Preden smo vstopili na to področje, smo se peljali mimo njihovih zapisov zahtev, ki sem jih fotografirala. Poskušala sem prevesti, kar piše na tablah.

12. oktober ... 27. obletnica CNI

Vojna proti ljudem v Mehiki se izvaja v imenu kapitalistične narko-države.

Ustavite vojne proti ljudstvom Mehike in sveta!

Ustavite uničujoče megaprojekte smrti!

Ustavite vojno proti zapatističnim narodom!

Izrekamo NE razlastninjenju!

Izrekamo veliki DA življenju!

Spoštovanje domorodnim ljudstvom!

Nacionalni kongres domorodcev.

Nikoli več Mehike brez nas!

------

Skupščina avtonomnih vladnih skupin

Zapatisti

ade. cgaz Caracol 10

Nova domovinska cona Chiapas, Mehika

------

28. obletnica nacionalnega domorodnega kongresa

Ustavite grožnje in nasilno izseljevanje domorodnih ljudstev!

Ustavite nadlegovanje, preganjanje in kriminalizacijo na zapatističnem ozemlju!

NE militarizaciji in mega projektom!

Aqua Azul pomeni Slapovi modre vode, saj se barva res spreminja od kotanje do kotanje. Lahko je azurno modra ali smaragdno zelena. V deževnem obdobju je pač rjava, kar je razumljivo. Lepo barvo ji omogočajo apnenčasta tla, poleg tega se tvorijo tudi kapniki. Slapovi se raztezajo na razdalji 6 kilometrov. Če se malo pošalim, me slapovi malo spominjajo na hrvaške slapove Krke ali na Plitvice.

Posebnost Jukatana, domovine Majev, je kraški svet. Vsa voda se skriva torej pod površjem, kjer obstaja bogat in zanimiv svet, prav tako so posebnost tega polotoka cenote. Cenote so kraške jame, ki jih je deloma ali v celoti zalila voda. Menda jih je po celem Jukatanu približno 10.000.

Delim še zapis iz Wikipedije: »V raziskovanje jamskega sistema so vključeni raziskovalci z vsega sveta. V letu 2010 so jamski potapljači in znanstveniki iz različnih raziskovalnih disciplin raziskovali nekatere cenote v okviru projekta na univerzi Christian-Albrechts v Kielu. Med drugim so našli darila, kot so nakit, keramične posode in človeške ostanke. Te sledi veljajo za znak, da so Maji izvajali človeške žrtve, da bi pomirili bogove, kot je že znano iz raziskav na kultnem mestu Chichén Itzá. Jame so uporabljali tudi kot pokopališča. Raziskovalci so večino svojih odkritij naredili v bližini vhodov v jame. Vendar pa so bili prazgodovinski dokazi o človekovih dejavnostih najdeni tudi v globljih delih jame, vključno z 8500 let starim kaminom in okostjem. Ti deli jam so se z vodo napolnili šele nekaj tisoč let kasneje, saj je bila takratna gladina morja približno 100 metrov pod današnjo.« (vir: https://de.wikipedia.org/wiki/Cenote)

Poleg tega je med raziskovanjem umrlo več 100 potapljačev, kar je grozljivo visoko število smrti in žrtvovanj, prav tako so cenote menda uporabljali tudi kot pokopališča. No, vse našteto je bil dovolj, zakaj se v njej nisem kopala, sem si jo pa z veseljem ogledala in fotografirala svoje sopotnike med kopanjem. Res je bila »naša« cenota prelepa: kristalno čista voda, čudovito rastlinje z vsemi lijanami, lepo urejen vhod v samo cenoto. Zgoraj imajo pa še en bazen, bar, tudi restavracijo in trgovino.

Brala sem študijo, v kateri je razloženo, da so vse cenote med seboj povezane, saj gre za kraški in podzemni svet. Tudi če je v kakšni kdo ni umrl, kar je malo verjetno, je ta povezana s sosednjo in z vsemi drugimi ter s podzemljem in njegovo mitologijo. Menda skoraj vsi prebivalci Jukatana, tudi če niso majevski potomci, verjamejo, da biva v cenoti duh, ki te pričaka pri vhodu in ti dovoli vstopiti vanjo ali ne. Če izsiliš vstop, dejansko v portal, se obisk lahko konča slabo. Mnogi menijo, da bi morali v cenotah prepovedati kopanje in turizem ter bi jih morali bolj zaščititi. (vir: https://terralingua.org/stories/can-the-cenotes-be-saved-biocultural-conservation-in-yucatan-mexico-iysc/)

OBREDI IN ENERGIJA

In kot sem imela odpor do tega, da bi se kopala v cenoti, kjer lahko leži na dnu marsikaj, mi je bilo nelagodno v eni od cerkva. Vemo, da so Aztekom in Majem poskušali vsiliti krščansko vero. Uspelo jim je, a ne v celoti. Sprejeli so jo, vendar je prepredena z njihovim dojemanjem sveta, kar ni nič čudnega. Cerkve izgledajo na prvi pogled podobne vsem drugim krščanskim cerkvam po svetu, vendar pa so bolj živih barv, še bolj okrašene, ob podobah svetnikov stoji veliko ogledal, za katera vemo, da služijo kot portali, v katerih lahko uzreš kakšnega pokojnika ali kaj drugega. Pri domorodcih, potomcih Majev, v Chamuli se poslužujejo še svojih posebnih starih obredov. Tako sem bila z drugimi sopotniki priča temu, kako so za svoje zdravje ali rešitev večjih težav pripravljeni močno moliti in prositi višjo silo ali šamana, da jim pomaga ujeti vse zlo, slabo energijo, bolezen, uroke. Le-te potem prenesejo na kokoš, ki so jo v cekarju s seboj prinesli k maši. Da bi res rešili svojo težavo, morajo ubodo žival, ki je polna negativne energije, med ritualom zaklati. Tako sem na lastne oči videla, kakko res pridejo v cerkev s kokošjo, nožem in s poxom, ki je žgana pijača iz koruze, pšenice in sladkornega trsa. Pox predstavlja obrednega duha Majev. Srknejo iz steklenice in ponudijo pijačo še bogu/bogovom. Fotografiranje in snemanje je strogo prepovedano, na kar opozarja velikanski napis pred vhodom. Krišitelja čaka denarna kazen, lahko pa te tudi pretepejo. Seveda razumem domačine, da ne želijo biti fotografirani, saj so takrat v svojem svetu s svojo molitvijo. Ne bi bilo prav, da bi kdo izpostavljal njihovo zasebnost ali ranljivost. Tla so posuta s kupi borovih iglic, vej, v cekrvi pa gori tisoče tankih dolgih sveč. Menda jih prižigajo po tri kupaj in so različnih barv, saj ima vsaka barva svoj pomeni in drugačno moč. Za boljšo predstavo okolice, domačinov, si oglejte enega od popotniških videov z youtuba. Gre torej za mesto San Juan Chamula, kjer obstaja cerkev s temi posebnimi obredi in v kateri vam lahko pomaga pri obredu vrač, šaman.

Mogoče vas bo zanimalo kaj več o tem posebnem kraju, tako drugačnem od našega. Preberite si eno od izkušenj iz te šamanske cerkve v angleščini. V Chamuli se prebivalci sami med seboj ločujejo tudi glede na status. Kdor je višje na družbeni lestvici, nosi črn ovčji telovnik (velja za moške), ženske pa črno krilo iz ovčje volne. Druge ženske so imele krila iz drugačnega blaga, vendar še zmeraj zelo kakovostnega.

Mehika je raznolika, lepa je. Moram pa dodati, da razumem Mehičane, zakaj bežijo iz svoje države. Vsekakor ne zato, ker iščejo lepšo državo, saj imajo svoj raj. Tako kot Američani, morajo sami poskrbeti za svojo pokojnino. Kako naj to storijo, če ni dovolj služb ali pa je delo slabo plačano? Zato mladi skrbijo do smrti za starejše. Že to trpljenje v revščini seva neko energijo. Še bolj pa je čutiti krvavo preteklost. Zagotovo ni mogla za tisočimi mrtvimi ostati pozitivna energija.

Žrtvovalo se je po celem svetu, ampak vseeno si Evropejci težko predstavljamo količino žrtvovanih. Verjetno so v zapisih španski poročevalci pretiravali in niso razumeli domorodcev, želeli so si jih pokoriti, pokristjaniti, jih »civilizirati«, zato so jih toliko bolj prikazali v negativni luči. Je pa dejstvo, da si niso izmišljevali vseh podatkov. In če je samo pol res, je za nas, Evropejce že to zastrašujoče. Starodavno ljudstvo je menilo, da če ne bi redno žrtvovali, bi sonce nehalo svetiti. In da ne bo pomote, niso žrtvovali samo enega človeka za neko prošnjo ali za to, da je sonce še naprej svetilo, temveč tisoče v enem dnevu.

Si predstavljate, da se vzpenja tisoče ljudi proti svoji volji (sužnji, vojni ujetniki, a tudi njihovi prostovoljci) po stopnicah templja do daritvenega prostora, kjer jim prerežejo goltanec ali izrežejo utripajoče srce z nožem iz kremena? Med tem, ko se še živi žrtvovanci pomikajo proti vrhu templja, svečeniki mrtva telesa žrtvovanih porinejo z vrha, da se skotalijo v krvavem potoku krvi navzdol po strmih stopnicah. No, meni je to grozljivo! Bogovi, lakota, suša gor ali dol! Ko je zmanjkalo vojnih ujetnikov, so žrtvovali svoje ljudi. Igra poktapok je odločala o tem, kdo bo žrtvovan. Oglejte si jo, zapletena igra, ki zahteva talentirane igralce. Včasih so kakšne žrtve tudi pojedli. Več sem o tem pisala v 1. delu.

Povzpela sem se na nekaj piramid in templjev (ko je to bilo dovoljeno). Moram reči, da niso primerne za vzpenjanje majhnim in takim, ki nimajo močne kondicije ali ravnotežja. Čeprav sem visoka, sem morala delati velike korake, stopnice pa so zelo strme in izredno spolzke. Ne vem, kaj je huje, napor, da prideš do vrha, ali skrb, da se ne boš skotalil po stopnicah pri sestopanju, kot so se nekoč kotalile žrtve obredov. V Chichen Itzi so prepovedali vzpon po stopnicah. Nazadnje so neko drzno turistko drugi obiskovalci malodane linčali, ker ni upoštevala pravil. Prav danes pa sem brala na spletu, da si je to ponovno privoščil nek moški (marec 2025) in so ga domačini in drugi turisti prav tako grobo obsojali in fizično napadli. Gre za to, da s hojo povzročaš dodatno erozijo kamnitih stopnic. Menda je zadnjih 200 let pri vzponu in sestopu umrlo 1600 ljudi, turistov.

Če vas zanima, kako so potekala žrtvovanja, si lahko ogledate ta video (Klikni).

POKOPALIŠČA

Vsi poznamo s televizije ali spleta mehiško praznovanje dneva mrtvih, vsakdo se spomni tistih podob, figur, ko se ljudje oblečejo v mrtvece, lobanj, v prelepe krinoline oblečenih okostnjakov in podobno. Res se kar nekaj teh podob prodaja tudi med turističnimi spominki. Kako pa se kaže ta tradicija sicer? Že primerjava evropskih in krščanskih pokopališč z mehiškimi pokaže razliko. Njihova pokopališča so polna veselih barv, raznobarvnih keramičnih ploščic, še več je citatov, napisov na nagrobnih spomenikih. Obzidja pokopališč so okrašena s poslikavami, včasih kakšna izgledajo, kot da gre za grafite, saj so risbe tako moderne, kričeče ali pa spominjajo na neoogotski in še kakšen ekscentrični slog, skratka smrt v tisoč in eni podobi.

Lokalni vodnik nam je potrdil, da je res, da ljudje človeka po smrti zakopljejo. Počakajo dve leti, nato ga očistijo, umijejo, nadišavijo, se veselijo snidenja z njim. Lahko ga odnesejo domov na obisk ali kar na pokopališču z njim kaj spijejo ter pokadijo, plešejo, nato ga znova položijo k počitku. Pokojniku s tem omogočajo, da je še vedno prisoten v njihovem življenju.

Oglejte si slike. Uspela sem poslikati zunanje stenske poslikave pokopališč, murale, in eno notranjost pokopališča v enem od mest v Campechu.

In še eno od mnogih, ki smo ga na hitro opazili med našo vožnjo.

In še pokopališče domorodcev v Chamuli. Glej zapis o obredih in energiji ter o mestu, kjer imajo domorodci, potomci Majev, svojo šamansko cerkev za žrtvovanja. Tla cerkve so obložena z iglicami, enako je s pokopališčem, polno je borovih vej, skupkov iglic.

INDIJANKE PODJETNICE

Od lokalnega vodnika smo izvedeli, da so domorodke, potomke Majev tiste, ki skrbijo za vse, za družino, za posle, trgovanje, tudi moža si kupijo, torej dajo zanj doto. Spraševali smo se, čemu potem mož, če za vse skrbi žena, pa je vodnik pojasnil, da si tudi one želijo imeti otroke in da si pač morajo nabaviti moškega, da jim ga naredi. Seveda je to nam Evropejkam nepojmljivo. Čemu naj se poročim z moškim, če bom mati samohranilka, on pa ne bo nič prispeval v skupno blagajno in bom morala skrbeti še zanj?!

Sem pa videla pomagati domorodce svojim ženam na tržnici spominkov, ko sem jih nakupovala ob slapovih Aqua Azul. Žena je določila ceno, jaz pa sem se potem dogovorila z njenim možem za nakup najprej štirih izdelkov, potem pa sem šla še po enega.

Tržnica pridnih domorodk v Chamuli, od katerih smo kupili sadje.

Sledila je pot v Zinacantan, kjer smo bili spet priče pridnosti teh žensk.

Cerkev v Zinakantanu. Glinene krave, biki predstavljajo zaščito.

Nasproti cerkve pa imajo še svoje podetje, kjer tkejo čudovite izdelke: prte, plašče, ogrinjala, bluze,

vmes pa spečejo še kakšen kruhek:

PREBIVALCI MEHIKE

Že v glavnem mestu sem opazila, da sem s svojimi 170 cm višja od večine ljudi … Saj so se našli kakšni višji moški, ampak ni jih bilo veliko. Ko smo prispeli na južnejša azteška področja, k Indijancem, pa tudi na Jukatanu, na majevskem področju, je postala razlika med mano in njimi še bolj očitna. Bila sem višja tako rekoč od vseh. Seveda to ne pomeni nič, je samo zabavno opažanje. Tudi mi, gringi smo zanje zagotovo na nek način zanimivi ali posebni. Ve pa se, da različno gledajo na gringe iz ZDA in iz Evrope. Dejansko Evropejci po mehiških kriterijih nismo gringi (smo pa po brazilskih), vendar pa nas od Američanov ne morejo razlikovati, dokler jim ne povemo, od kdo prihajamo. Oglejte si mestni vržež na božični dan v glavnem mestu Ciudad de Mexico.

Našla sem podatke, da živi danes v Mehiki, po podatkih iz leta 2022, 11 milijonov Majev. Naslednikov Aztekov je lahko kakšen milijon in pol, saj govori aztežko, torej nahuatiščino, prav toliko ljudi. Živijo razdrobljeno po starem azteškem področju in se ukvarjajo s poljedelstvom.

Všeč mi je bilo, ko smo v mestu Campeche naleteli na domačine, ki so plesali na ulici in tako poskrbeli za dušo in telo. Prav tako smo v tem mestu jedli v odlični restavraciji z zelo simpatično postrežbo (beri o tem malce nižje).

KAVA

Mehika je znana gojiteljica kave. Španci so jo zanesli iz Kube in Dominikanske republike. O njej smo marsikaj izvedeli v muzeju kave v mehiški Cordobi. Cordoba je zelo simpatično mesto, ima enako ime kot španska andaluzijska Cordoba. Na trgu s svetlomodro cerkvijo in z muzejem smo našli še gostilno, kjer so nam postregli okusno kosilo. Med obedovanjem nam je zaplesal še ulični plesalec.

BARVITA MESTA IN PRIDIH GUSARJEV

Bralci verjetno pričakujete fotografije živopisnih zgradb, ko pomislite na Mehiko. Večinoma je tako. Meni so bile všeč ulice naslednjih mest. Oglejte si pročelja, čeprav so poslikana ponoči. Noč pokaže dodatno nianso mesta.

SAN CRISTOBAL

Mesto leži v državi Chiapas, dolgo ime se glasi San Cristobal de las Casas. Maji so ga imenovali Tzotzil., tudi Juvel. Znano je po mogočnih cerkvah, muzeju žada, indijanski tržnici, po mestni hiši (glej božično okrašen trg v 1. delu potopisa).

CAMPECHE

Kanadski Quebec in Campeche sta edini mesti v Severni n Srednji Ameriki, ki imata nedotaknjeno staromestno obzidje. Ustanovljeno je bilo pred 500 leti in njegovo daljše ime je San Francisco de Campeche, je pristaniško mesto iz kolonialnega obdobja.

Prodajalka manga (bronz).

Odlična večerja v restavraciji Marganzo.

MERIDA

Nahaja se na Jukatanu, je kulturna in finančna prestolnica te države. Katedrala je bila zgrajena s kamni iz majevskih ruševin v 16. stoletju. Te ruševine so jih spominjale na rimske, zato je mesto dobilo ime po španski Meridi. V tem mestu je naša skupina preživela silvestrski večer in pričakala leto 2025.

Čudovita občinska palača.

POVSEM DRUG SVET: CANCUN IN POČITNICE

Po napornem potovanju prija nekaj lenarjenja. Od božiča do novega leta smo si ogledali veliko vsega, tudi na novoletni dan, zato smo se na koncu potovanja predali uživanju na plaži in luksuzu hotela. Cancun je pravo nasprotje tega, kar smo videli na potovanju po Mehiki. Gre seveda za letovišče. V mestu pa imaš za oglede dve opciji, navadno tržnico s spominčki za turiste in kakšen Hard Rock Cafe ali pa trgovski center z dragimi znamkami. Vseeno sem bila vesela poležavanja na plaži in počitka, saj nas je čakala naporna pot domov. Plaža ob hotelu je bila čudovita, plavanje večinoma ni bilo dovoljeno zaradi močnega morskega toka in valov. Toda za sprehode po nekaj kilometrov v obe smeri, je bila sanjska. Mojo pozornost so ukradli tudi simpatični peščenci (glej slike) in pelikani, ki so lovili ribe ob obali.

Naš hotel Emporio se je nahajal v predelu, med mestom Cancun in laguno, skratka, na najlepšem delu s peščenimi plažami … tako lahko gledaš na karibsko morje, ki se razprostira pred hotelom, za njim pa leži laguna, hotel pa stoji na ozkem pasu kopnega.