Norveška – dežela fjordov in vikingov

Kako povzeti potovanje po Norveški? Če se pošalim, je Norveška lepa dežela iz samih smrek, brez, pečin in fjordov. In to je vse? Ne, kje pa! Norveška predstavlja marsikaj, a v objavi lahko izpostavim le nekaj izbranih znamenitosti, ki so pritegnile mojo pozornost.

Spoznajmo najprej Oslo. Mesto leži na jugu države. Včasih nimamo občutka, kako je ta država dejansko velika, zdi se nam nek ozek pas na zemljevidu, je tista polovička Skandinavskega polotoka skupaj s Švedsko, na severu pa se sreča s Finsko. Od Osla na jugu do Nordkappa na skrajnem severu je približno 2090 km. Za primerjavo: od Ljubljane do Amsterdama ali Hamburga je 1230 km.

Oslo me je vsekakor naučil razlikovati med Nobelovimi nagradami. Včasih slišimo, da so jo podelili v Stockholmu, potem pa spet v Oslu. Kako to? Nobelove nagrade za fiziko, kemijo, medicino, literaturo in ekonomijo se podeljujejo v Stockholmu na Švedskem, medtem ko se Nobelova nagrada za mir podeljuje v Oslu na Norveškem. Oglejte si slike dvorane mestne hiše, v kateri poteka vsako leto podelitev. Klikni za povečavo slike.

Vsak obiskovalec Osla pa mora videti tudi park Vigeland, kjer si lahko ogledaš 200 skulptur in največjo zbirko vrtnic na Norveškem. 

Oslo se je v letu 1624 preimenovalo v Kristianio (Christiania), po osebnem imenu danskega kralja. Leta 1925 so Norvežani po popolni osvoboditvi dosegli, da je mesto znova dobilo svoje prvotno ime iz leta 1024.

Naslednja velika zanimivost Osla je njihova nova Operna hiša (2008), ki je oblikovana kot ogromen ledenik, ne samo po zunanjosti, temveč tudi v notranjosti. Po strehi opere je možno tudi hoditi in občudovati del mesta. Poševna streha gleda iz vode kot kos ledenika. Pozimi skupaj s pravim ledom in snegom postane del naravnega okolja. Seveda je hoja po strehi in okolici nevarna, ampak arhitekti se niso obremenjevali s predpisi in varnostjo, nalašč so želeli, da pešci gledajo pod noge in stopajo pazljivo – kot po ledu. 

Na drugi strani zaliva, torej nasproti opere, imajo obiskovalci mesta in domačini možnost obiskati savne v samem mestnem središču. S pogledom poišči hišice neposredno ob zalivu.

Tudi okolica opere je zelo lepa, krasijo jo čudovite stavbe, poleg operne hiše pa stoji tudi prelepa knjižnica. Mednarodna zveza knjižničarskih združenj in ustanov (IFLA) je v sodelovanju z danskim programskim podjetjem Systematic v letu 2021 razglasila knjižnico Deichman Bjørvika v Oslu za najboljšo na svetu. Glavno poslanstvo knjižnice je služiti ljudem, zaposleni so ves čas na voljo obiskovalcem, knjižničarsko sortiranje pa opravlja v celoti avtomatiziran sistem. Odprta je 23 ur na dan in želi bralca zadržati na obisku čim dlje, zato ponujajo različne usluge in čim bolj prijeten, domač ambient. Pravijo, da ponujajo dnevno sobo za Oselčane.

Poglejmo še druge znamenitosti, ki si jih je preprosto potrebno ogledati. Poleg kraljeve palače, ki jo v mestu hitro prepoznamo, je pomembno tudi Narodno gledališče, pred katerim stoji kip slavnega norveškega dramatika Henrika Ibsena.

Ob ogledu mesta me je posebej navdušila tržnica, ki je v času zaprtja ostala popolnoma nezaščitena. Na trgu čakajo vse tiste lepe rožice v cvetličnih lončkih, nobenega traku, nobene zaščite, opozoril, nič. Kot da bi tržnico po pomoti zapustili ljudje ali pa je kdo pozabil na trgovsko blago. No, to je sad vzgoje, kulture ljudi in poštenosti. Nihče ničesar ne ukrade, tudi če ni nadzora. Res bi bilo zanimivo videti, kako bi se narodi različnih držav z vseh kontinentov vedli do te nezavarovane tržnice v svoji državi. 

Evangeličansko-luteranska katedrala je največja cerkev norveške škofije v Oslu. Do leta 1950 se je katedrala imenovala Cerkev Odrešenika. Stavba stoji na tem mestu približno od leta 1694. Norveška kraljeva družina in norveška vlada jo porabljata za poroke in pogrebe.

Malce izven Osla si preprosto morate ogledati muzej Fram. Ko boste vstopili v ta čudovit in bogat muzej, ne boste vedeli, kje začeti. In to je tudi povsem nepomembno. Tako je bogat, da moraš začeti z ogledom tam, kjer te nekaj pritegne. Srce muzeja je sicer ladja, ampak okoli nje je veliko razstavnih prostorov, točk v treh etažah. Ogledate si lahko vse, od ladje, ki zahteva svoj čas, do iglujev, oblačil, pripomočkov, predmetov, ki so jih uporabljali raziskovalci, predstavljeni so vsi uspehi te posebne ekspedicije. Za obiskovalce so v muzeju pripravili celo simulator arktičnega mrazu, neke vrste zmrzovalnik in pihalnik mrzlega zraka, ki turistom pričara občutek, kako je, kot te na Arktiki zebe do kosti.

Ladja Fram je bila zgrajena za namene arktičnega raziskovanja, z njo so v treh odpravah proti zemeljskima poloma pluli norveški raziskovalci Fridtjof Nansen, Otto Sverdrup in Roald Amundsen. 14. decembra 1911 je Roald Amundsen z norveško ekspedicijo prvi dosegel južni tečaj, mesec dni prej so na pol prispeli Robert Falcon Scott in njegovi tovariši, ki so prvi prispeli na Antarktiko  (Pazi, ne Arktiko!). Scotta je na poti med vračanjem ustavila snežna nevihta. Tako so on in vsi njegovi spremljevalci umrli zaradi izjemnega mrazu. Kliknite na njihovo spletno stran, počakajte nekaj sekund in pustite, da se vam muzej na uvodni strani sam predstavi.

Slovenci radi smučamo in smo veliki navijači različnih vrst zimskega športa ter imamo tudi zelo uspešne smučarje in skakalce, smo vajeni slišati norveška imena tekmovalcev, zato se spodobi pogledati tudi kakšne skakalnice.

Holmenkollen je skakalnica v bližini Osla. Velja za svetišče smučarskih skokov (tako pišejo strokovnjaki). Leta 1981 je na njej postavil Primož Ulaga rekord s 109,5 m. Leta 2019 je bil rekord pri 144m (Norvežan Robert Johansson).

DRAGI BRALEC, ČE VIDIŠ ZAPOREDOMA VELIKO SLIK, ČLANKA ŠE NI KONEC, VEDNO ZNOVA PODRSAJ NAVZDOL, NAŠEL BOŠ ŠE VELIKO ZANIMIVIH INFORMACIJ. :)

Slovenci nismo pozabili niti imena mesta Lillehammer, kajti nekoč smo po televiziji spremljali olimpijske igre, ki so se v tem kraju  ter na drugih lokacijah odvijale leta 1994. Čeprav je od iger minilo že nekaj desetletij, je mestu uspelo ohraniti olimpijskega duha, ki ga je mogoče čutiti na vsakem koraku.

Pokrajina na osrednjem delu Norveške, blizu Trondheima. Na sliki vidimo t. i. islandski lišaj.

Danes je Trondheim tretje največje mesto v državi (za Oslom in Bergnom), šteje približno 200.000 prebivalcev (2019). Je pomembno pristanišče v zalivu, ki nikoli ne zamrzne. V preteklosti je bil tu tudi sedež evangeličanske škofije in skoraj tisoč let kraj kronanja norveških kraljev. V mestu, ki ga je osnoval leta 977 Olaf Tryggvason z imenom Nidaros, stoji Nidarosdomen, največja gotska katedrala v Skandinaviji. Vsako leto ga na dan praznika mesta, 29. julija, obišče kraljica. Dolga lesena stavba v oker barvi je njena poletne rezidenca. Pet dni pred prihodom kraljice okrasijo z venčkom vsak dan enega od petih izbranih škofov, apostolov, kraljev, ki krasijo pročelje katedrale. Mi smo si ogledali okrasitev prvega izbranca: Sveti Jakob Veliki je bil pridigar in mučenik krščanstva. Krščansko izročilo postavlja njegove posmrtne ostanke v Santiago de Compostela. Kipi na pročelju katedrale prikazujejo značaj, način cerkvenega vladanja. Škof Sigurd je prikazan z lobanjami, ker je nasilno širil krščanstvo. 

V Trondheimu se nahaja tudi poletna rezidenca kraljeve družine.

 

 

Arktični ali polarni krog označuje mejo, severno od katere je Sonce vsaj enkrat na leto nad obzorjem vseh 24 ur v dnevu ter vsaj enkrat pod obzorjem vseh 24 ur v dnevu.

Sledila je vožnja s trajektom na  Lofote.

Lofoti doživljajo eno največjih anomalij povišane temperature na svetu glede na svojo visoko zemljepisno širino. Ko smo bili na Lofotih, smo jih doživljali v vsej njihovi mokroti. V kraju, ki ima v imenu samo eno črko, torej A, nas je zalilo, polilo in opralo med divjim nalivom. Kljub skrajno nehvaležnim razmeram za fotografiranje mi je uspelo narediti nekaj lepih fotografij in poskusiti njihove odlične kolačke v mini pekarni. 

Slasten pa je bil tudi ribji burger s kozicami in lososom v ribiškem mestu Sakrisøy. Kraj je znan tudi po tem, da tu sušijo tisoče polenovk. Za trenutek je prenehalo celo deževati in mi je uspelo narediti lepe fotografije znamenitega otoka Moskenesøya z ribiško vasico (seveda z obvezno meglico).

Veselila sem se tudi cestam, ki se prelevijo v most in povezujejo razne otoke in otočke. Fascinirano je zrla naša skupina v norveško voljo do dopustovanja v za naše pojme nezavidljivih vremenskih razmerah. Norvežani so pripravljeni dopust preživeti v svojem avtodomu, prikolici ob nekem fjordu, zalivu in tam v svojem dopustniškem domu brati knjigo, srkati kavo ali čaj ter nato v dežju malce kolesariti ali iti na sprehod. Za nas, ljubitelje sonca, malo manj simpatično. Priznam. Še bolj pa smo zrli v nek deževni obalni del Lofotov, kjer so na enem delu obale šotorili domačini, na drugem delu obale pa je bilo pokopališče. Skratka, ne pustijo se motiti, berejo, pišejo in poskušajo uživati življenje. Verjamejo v trole in tudi svoje otroke prav s pomočjo trolov poučujejo o pomenu skrbi za naravo, zato so z njo povezani celo življenje in jo zelo spoštujejo, pa naj cele dneve dežuje, sneži ali pa sije kakšen dan sonce. Norvežani se, poleg drugih severnjakov, zavedajo, da morajo otroci, tudi odrasli, veliko časa preživeti v naravi, da bi bili zdravi v vseh pogledih.

Ob prihodu v mesto Svolvær smo se odločili, da bomo obiskali ledeni bar (Magic Ice),  galerijo umetnin, ki v ledu uprizarjajo zgodovino Vikingov, Lofotov in življenje ribičev. Bar se nahaja v lokalni hladilnici, zaposleni vas oblečejo v debele plašče in posodijo rokavice. Čeprav smo v bar šli debelo oblečeni in smo menili, da nas ne bo zeblo, nam je hitro postalo jasno, da tisti dodatni plašč pomaga zdržati v baru vsaj pol ure. V ceni je tudi alkoholna pijača. Tudi mize, stoli in kozarci so iz ledu. Izkušnja je bila vredna denarja, res priporočam. Ko sem si podobne bare in hotele ogledala v kakšnih reportažah, sem si to vedno želela tudi osebno izkusiti. Bari, kot je ta v Svolvaeru, so tudi v Bergenu, Reykjaviku in Tromsu. V njih ne razstavljajo kar tako neki ljubitelji umetnosti, temveč gre za priznane umetnike, ki imajo tudi formalno univerzitetno izobrazbo (kiparstvo, slikarstvo ipd.), a so se dodatno izobrazili za rezbarjenje ledu v šoli Magic Ice v Litvi. Oglejte si njihovo spletno stran. https://www.magicice.no/listings/svolvaer-lofoten/

Ko smo zapustili Lofote in Vesterale, smo se zavedli, da smo prispeli v del Norveške, kjer živijo Sámiji oziroma Laponci, ki so ugrofinski narod. Živijo na Norveškem, Švedskem, Finskem in na polotoku Kola v Rusiji. Ozemlje, ki ga naseljujejo, je po velikosti enako površini Švedske. Od vseh Samijcev jih polovica živi na Norveškem. Tradicionalno se ukvarjajo predvsem z lovom, ribištvom in rejo severnih jelenov. Obiskali smo njihov šotor, pojedli okusno zelenjavno juho in kupili kakšen izdelek.

V Tromsu živi okoli 51.000 prebivalcev. Mesto je preko ozkega preliva z mostom povezano s kopnim. Tromsø je najsevernejše univerzitetno mesto na svetu, v svetovnem merilu so v njem tudi najsevernejša pivovarna, botanični vrt, polarium in planetarij. Tromsø je simpatično mesto, poletni obisk verjetno predstavlja nekaj čisto drugega kot zimski. Tam smo preživeli dva dneva in pol. Nekateri so šli na koncert v cerkev, ki stoji sredi mesta, na drugi strani zaliva je namreč še ena cerkev, ki posnema podobo arktične katedrale. Drugi smo si ogledali polarium in šli celo v kino. Utrujena od ogledov sem preprosto zavila v njihov moderni kino in si ogledala svetovno filmsko uspešnico poletja Elvis z norveškimi podnapisi. 

Vsak večer sem večerjala ribo: lososa, tuno, polenovko ali kaj podobnega. Včasih zato, ker je to bil izbran menu za našo skupino ali pa preprosto po lastni izbiri. Čeprav doma res ne jem vsak dan ribe, se je na Norveškem nisem mogla nasititi in naveličati. Res. Njihov losos in tuna sta bila res vrhunske kvalitete in tako okusno pripravljena.

Navdušena sem bila tudi nad rešitvijo prometnega režima mesta Tromsø. Se je vredno pozimi, a že tudi na jesen in še dolgo v pomlad, mučiti s pluženjem vseh cest? Ne govorimo namreč o nekaj centimetrih snega in o rahlem sneženju, smo namreč visoko na Norveškem, 350 km severneje od začetka arktičnega kroga, nekje na N 69°40', in zato je dobro, če obstajajo kakšne druge učinkovite rešitve. Norvežani so se znašli. Zakaj ne bi vozili po predorih pod mestom, po čistih cestah, za katere ni potrebno dnevno skrbeti? Tako, vozijo se lepo varno po suhem, in prihajajo na površje na izbranih ključnih prometnih poteh, za katere pač poskrbijo, da so čim bolj prepozne.

 

Ribogojnica

Katedrala severnega sija v Alti

Honningsvåg je najsevernejše mesto v celinski Norveški. Nahaja se v občini Nordkapp v regiji Troms og Finnmark. Leta 1996 je bil razglašen za mesto kljub majhnemu številu prebivalcev. Nahaja se v zalivu na jugovzhodni strani velikega otoka Magerøya, medtem ko je znameniti Severni rt (Nordkapp) in njegovo središče za obiskovalce na severni strani otoka. Honningsvåg je pristanišče Hurtigruten Coastal Express in ladij za križarjenje, zlati v poletnih mesecih. Ocean brez ledu (jugozahodni del Barentsovega morja) zagotavlja bogat ribolov, za mesto pa je pomemben tudi turizem. Celo na 71 °S ima veliko zasebnih vrtov v Honningsvågu drevesa, čeprav so le redko višja od 3, 4 metrov. Povsod pa lahko srečaš in vidiš bele in rjave severne jelenčke, zato ne preseneča notranja oprema hotelske sobe v Skipsfjordenu.

Severni rt (Nordkapp) je rt na otoku Magerøya v občini Nordkapp na severu Norveške. Ta strma, 307 metrov visoka pečina se z geografsko lego N 71°10'21'', E 25°47'40'' pogosto obravnava kot najsevernejša točka Evrope. Z velike ravne planote na vrhu lahko obiskovalci, če vreme dopušča, opazujejo polnočno sonce in pogled na Barentsovo morje na severu. North Cape Hall, center za obiskovalce, je bil zgrajen leta 1988. Ima kavarno, restavracijo, pošto, trgovino s spominki, manjši muzej in kinodvorano.

Ob 23. uri je kazalo, da bomo videli super sončni zahod, a ga je malo pred polnočjo zakrila megla. Na moji fotografiji stene v lobiju lahko vidimo posnetke  zahajanja  in vzhajanja polnočnega sonca v idealnih razmerah.

Naš pogled na polnočno sonce ob 23. uri (11 P.M.):

In točno ob polnoči, ko se je spustila meglena koprena ter pokvarila predstavo:

GABRIELA ZVER