Kdaj je čas za potep po Islandiji? Pozimi ali poleti?

Odgovor: odvisno, kaj si želiš ogledati, kaj želiš doživeti … Če si odločen, da boš potoval v vsako državo le enkrat, potem predlagam, da si jo ogledaš poleti in jo doživiš v vsej njeni raznolikosti in opraviš krožni ogled cele Islandije z enodnevnim skokom na Vestmanske otoke. O tem krogu in vseh glavnih znamenitostih Islandije sem pisala v objavi: Islandija – pravljična, trdoživa, skromna in bogata

Se je vredno tja vrniti nato še pozimi? Čemu potovati ponovno po istih lokacijah, če si že "vse" videl? Ja, dobro, videl si vse, ampak si jo videl tudi v zimski različici? Nisi. Da, zimska Islandija pomeni nova doživetja, nič ni takšno, kot je poleti. Ista mesta, iste točke fotografiranja bodo dale povsem nova doživetja in fotografije ter nove občutke. Krožno potovanje bo verjetno onemogočeno, saj se po potrebi zaprejo zaradi varnosti določene ceste. Vreme je namreč zelo nepredvidljivo in nismo v celinski Evropi, da bi se lahko na pot odpravili kadarkoli ter računali na to, da bo vse spluženo ali pa da bo narava sodelovala z našimi željami. Tudi v celinski Evropi doživljamo vremenska presenečenja, vendar se ta dogajajo na Islandiji v zimskem času vsak dan in so lahko precej ekstremna.

To potovanje sem izbrala z željo, da bi videla severni sij ali auroro borealis. Zavedala sem se tveganja, da morda sija ne bom videla. Tolažila sem se, da bom doživela Islandijo v zimski pravljičnosti.

In tako je tudi bilo. Nobenega polarnega sija, je pa Islandija pokazala svojo čudovito plat: škripajoči sneg, snežne viharje, čudovite romantično modre zaledenele slapove. V enem dnevu je snežilo, deževalo, pihal je veter. Oblečena in obuta sem bila več kot odlično, zato me to ni motilo in me ni niti malo zeblo. Neizprosnost narave mi je bila celo zelo všeč. Dejstvo pa je, da so bile vremenske razmere zelo nevarne, zato so bile določene regije in ceste zaprte za promet ali ogled naravnih znamenitosti. Tako smo svoj urnik prilagajali vremenu in na koncu videli vse. No, razen severnega sija.

Pogojev, da lahko vidimo severni sij, je več. Dovolite mi, da vam to opišem laično, poljudno, da bo razumljivo vsakemu bralcu. Najprej se mora na soncu zgoditi sončna nevihta. Idealno je, če so te nevihte v letu, ko se bližamo vrhuncu 11-letnega cikla. Vrhunci sončnih neviht povzročijo najbolj intenzivne stopnje, poznamo jih devet. Od tretje stopnje dalje se lepota samo stopnjuje. Vrhunce bomo lahko gledali v letih 2024/25. A že zdaj, leta 2023, so izredno močni in lepi. Poleg te sončne dejavnosti morajo biti izpolnjeni še drugi pogoji. Potrebno se je umakniti iz mesta oz. čakati na priložnost tam, kjer je čim manj umetne svetlobe. Najpomembnejši dejavnik pa je jasnost neba. Nič ne pomaga, če so izpolnjeni vsi prej našteti pogoji, pa zakrivajo nebo oblaki. Severni sij namreč bo, le mi ga pod oblaki ne bomo videli.

Obstaja pa še nekaj malenkosti, ki okrepijo užitke ob opazovanju in intenzivnosti čudeža narave: dobro je, če ga čakamo nekaj dni pred nastopom polne lune. Pravijo, da luna preveč razsvetli okolico in da se sij lepše vidi na črnem nebu. Po drugi strani pa je prav to, da vidimo poleg severnega sija na fotografiji še luno ter npr. zasneženo okolico, kakšno jezero ali jelenčke, nekaj posebnega. Če smo srečneži, ga lahko opazujemo nekaj minut ali pa pol ure. Tudi večkrat na noč. Skratka, moramo ga loviti ali pa se nam preprosto ob idealnih okoliščinah prikaže sam.

V pomoč priporočam naslednje spletne strani:

Ta stran kaže, kakšne so aktivnosti na soncu in kakšno stopnjo moči severnega sija lahko pričakujemo na določen dan: https://www.gi.alaska.edu/monitors/aurora-forecast

vremenska napoved, ki zelo natančno napoveduje oblačnost določenega predela Islandije:

https://en.vedur.is/weather/forecasts/aurora/

Kako ujeti severni sij, vsi napotki:

https://adventures.is/blog/northern-lights-in-iceland/ ali

https://activityiceland.is/guide-to-the-northern-lights-in-iceland/

Dobro pa si je na telefon naložiti aplikacije, ki sporočajo aktualne možnosti ogleda sija: My Aurora Forecast and Alerts ali pa Hello Aurora forecast ali Aurora Reach – Aurora Alerts

Nasveti za fotografiranje s pametnim telefonom:

https://grayline.is/blog/photographing-northern-lights-your-smartphone

Nasveti za fotografiranje s fotoaparatom:

https://auroranotify.com/learn/

MOJA IZKUŠNJA ZIMSKE ISLANDIJE, predstavljena s fotografijami in komentarji:

Predsedniška palačo Islandije, Bessastaðir, ter okolica. (Klikni, tapni za povečavo fotografije.)

Perlan velikanski rezervoar vroče vode, v kupoli te stavbe pa je planetarium in tudi majhen muzej s prikazom islandske zgodovine. Zunaj pa je odlična razgledna točka za opazoanje okolice in mesta Reykjavika, vendar za nas, ki smo tja prispeli v viharju, to ni bila.

Reykjavik – z našim prihodom se je v mestu in okolici začel snežni vihar. Skupaj z vetrom se je krepilo še sneženje, na koncu je bilo vse pobeljeno. Kasneje smo izvedeli, da je naše letalo bilo med zadnjimi, ki je še smelo pristati, na cestah pa je nastalo veliko zapor. Pogled na mesto s stolpa cerkve Hallgrimskirkja. Vse druge slike Reyjkjavika si oglej na koncu članka.

Jutro v Reykjaviku, ura je bila približno 8.23, na cesti pa še trdna tema. Slika desno je nastala v nekem mestecu v smeri proti jugovzhodu ob 9.23 in je bilo še zmeraj tema. Povsod pa svetijo lučke, kot da je novo leto. Šlo je za zadnja dva dneva v januarju.

Z ogledom slapov Seljandafossa in Skogafossa že drugič nisem imela sreče. Dež, pomešan s snegom, je lil tako poleti kot tokrat pozimi.

Dyrhoaley je najjužnejša razgledna točka v Islandiji, kjer domujejo tudi puffini, mormonski ptiči. S te točke se vidi v lepem vremenu daleč naokoli, tudi do znane obale: črne plaže Reynisfjara (Black Beach). Nedaleč stran leži tudi znani votli klif, ki pozira na vseh razglednicah, mi smo ga zaradi novega snežnega viharja videli le v obrisih.

Črna plaža je zelo nevarna obala, na kateri te lahko hitro požre morje, zato so povsod opozorila. Žal ljudje nočejo razumeti, da so valovi popolnoma nepredvidljivi in nikoli ne veš, kateri val bo tisti, ki se bo pritihotapil in bo vzel s seboj kakšnega prepogumnega turista. Angleško imenujejo te valove sneaker waves. Po legendi naj bi jih povzročali troli. No, na plaži sem bila dvakrat v dveh letih in se tudi sama čudim ljudem, kako sem dvakrat bila priča temu, da je val preprosto presenetil, ne da bi se ga dalo predvideti. Našo sopotnico je popolnoma premočil, a je k sreči ni vzel s seboj, zato pa so drugi imeli manj sreče, samo v zadnjih nekaj letih je umrlo 5 ljudi. Primer takega vala si lahko ogledate v videu, vir: Kristjan Logason. Upoštevajte, da vidite v videu za Islandijo povsem normalne vremenske razmere, sije sonce, po vseh pričakovanjih piha tudi veter. V slabem vremenu se vse samo še stopnjuje. / Za ta video pa sami presodite … vir: Surf, Game and Action

Na črni plaži so snemali tudi serijo Igre prestolov (video, ki predstavlja scene, vir: I love Iceland, od 07:00).

Med to obalo na severu in med južnim polom, Antarktiko, ni nobenega kopnega. Razdalja: 17,463 km ali več kot 19 ur letenja z letalom.

Mestece Vik s svojevrstno pokrajino, ki je pogosto fotografirana, leži blizu prej predstavljene Črne plaže in Dyrhoaleya. Znana je podoba cerkvice in majhnega mesta z obalo. Tu radi kampirajo fotografi in čakajo na severni sij. Tudi mi smo čakali na obali dve uri ter obupali. Eni so dodatno uro čakali še pri cerkvici, ki je ena najbolj fotografiranih, tretji so se vstali zjutraj ob treh, da bi še kaj ujeli, pa se želja spet ni uresničila. Slike na tej strani kažejo podobe, ki bi jih lahko ujeli, če bi imeli srečo. Priporočam v branje spletno stran Chasing ADVNTR.

Sledilo je novo jutro, spet smo v temi krenili proti ledeniku Vatnajökull, ura na sliki je 9.32. Ko se bomo ustavili na cesti pred ledenikom in zagledali jutranjo zarjo, bo ura 10.32. Kaj naj rečem? Kot nočni ptič zagotovo ne spadam med tiste, ki komaj čakajo, da zgodaj vstanejo in občudujejo sončni vzhod. Ta je bil vsekakor po moji meri. Čeprav se ne vstajam tako pozno, mi je pa bil zelo všeč, ker sem se nanj lahko fotografsko pripravila in čakala na svoj specialni sončni vzhod ob pol enajstih dopoldne, hihi.

Sanjski sončni vzhod, poln rumene, oranžne in vijolične svetlobe smo doživeli sredi 30 km dolge pokrajine Skeiðarársandur, ob ostanku mostu, ki je nekoč potekal po pokrajini. Tako most kot pokrajino je popolnoma preoblikoval ali uničil pod ledenikom speči vulkan, ki je izbruhnil leta 1996.

Sončni vzhod pa je trajal še kar nekaj časa in nam je omogočil ogled plaže, ki se zaradi plavajočih kosov ledenika imenuje Diamond Beach. Ledeniki se talijo, žal tako hitro, da je nastalo jezero, ki pa je tako naraslo, da je prebilo naravno prepreko, skale in zemljo, ter je našlo pot do morja. Zdaj od ledenika po jezeru, ki je ob mešanju z morsko vodo postalo laguna, do morja potujejo kosi ledu. Morje jih potem naplavi na svojo obalo.

Na zadnji od spodnjih fotografij tega sklopa se lepo vidi tudi prehod med laguno, ledeniškim jezerom Jökulsárlón, v katero se tali led z ledenika, in morjem na drugi strani. Tja odnaša kose ledenika, ki jih nato naplavi morje na obalo Diamond Beach. Jökulsárlón je najlepši poleti, ko v njem plavajo ti velikanski "ledeni diamanti", glej članek o poletnem obisku Islandije.

Ledenik Skaftafellsjökul je dolg 10 km in širok 2 km (2023) ter je del velikega ledenika Vatnajökul. Pogosto nastopa v filmih, glej prvi video, od 01:10, vir I Love Iceland. Na informacijski točki imaš na izbiro: levo ogled slapa ali desno ogled ledenika. En par je izbral oboje, kar je predstavljalo 3 ure zelo aktivne hoje in nobenih postankov. Jaz sem izbrala z nekaj sopotniki ogled ledenika, kar se mi je zdelo odlična izbira. Pot do njega je čisti užitek hoje po škripajočem snegu, vmes pa se ves čas spreminja pokrajina in ponuja vedno nov pogled na veličino ter ponos tega ledenika. Barve ledenika in okolice so prava paša za oči. Od azurno modre, do zrcalnih podob, beline in do zastrašujoče sivine na vrhovih gora.

Na poti proti Helli seveda nismo mogli peljati mimo ledenih slapov.

In če sem prej hvalila sončne vzhode, se mi je zdaj ponudila možnost fotografiranja sončnega zahoda ob najlepših možnih pozerjih: islandskih konjih.

Polna luna in kot na Luni velika prazna pokrajina, ki jo lahko vidite na poti od Vika proti Skogarju (koče). NASA je tu učila svoje astronavte pobirati vzorce iz izredno raznolikih kamnin Islandije.

Občudovanju zimske Islandije pa seveda še ne more biti konca. Spet smo začeli svojo pot v čudoviti jutranji temi ter smo se napotili v Thingvellir, kjer se srečata Ameriška in Evrazijska plošča, ki se odmikata druga od druge in tako posledično Islandija raste. Sledil pa mu je tudi ogled gejzirjev, ki pozimi ponujajo bolj rjave fotografske motive kot poleti, ko so lepo barviti.

Še eden od vrhuncev, vsaj zame, je bil ogled slapu Gullfoss, ki se v zimskih barvah in zaledeneli podobi neverjetno razlikuje od poletne podobe. Obe sta nekaj posebnega, toda zame zimska zmaga, ker še bolj prikaže njegovo mogočnost. Iz zelenega čudesa narave postane turkizni lepotec.

Sicer je tudi poleti precej pihalo, ampak tokratna izkušnja je bila skrajna. Za ogled Gullfossa si moral biti dovolj težek, brez težav z ravnotežjem, ves čas si moral gledati, kje je kakšna ograja za oprijem in pozorno paziti, kako hodiš po ledu. Če si bil prelahek, otrok tam sploh ni bilo, te je na ledu dobesedno odpihalo, kot našo drobno sopotnico, ki preprosto ni bila dovolj težka za ogled tega slapa. Moč narave je bila neverjetna. Oglejte si tudi moja videa. Če boste pozorno gledali, boste videli, koliko pozornosti so ljudje namenili temu, da so lahko stabilno stali, varno naredili korake, kako so se oklepali ograje in kako nestabilno sem posnela dogajanje, ker nisem mogla na miru držati kamere, saj sem se sama upirala izredno močnemu vetru.